Tiskane izdaje
Uprizarjanje Padca Evrope Matjaža Zupančiča dodaja preliminarnemu branju drame nove kvalitete: nenadoma iz njenega sveta izstopi kontekst, svet, ki situacijam in likom podeli nove dimenzije in konture, prepoznavne in današnje. Tako je Padec Evrope mogoče razumeti v več pogledih.
Najprej »dobesedno«, kot propad na novo odprtega hotela (že vnaprej sumljivega slovesa), zgrešene poslovne investicije, v prenesenem pomenu pa kot propad samozadostnega zaprtega sistema, ki vase prepušča novo, tuje, drugačno samo na način ekscesa ali patološkega diskurza, ki napoveduje katastrofo globalnih razsežnosti, ter navsezadnje kot prilika o padcu Evrope (ki je sicer, izražena v naslovu, že vseskozi tu, a je nekako nočemo videti), razpadu politične novotvorbe, ki v kriznih trenutkih najde same napačne rešitve, in to take, ki zgolj vzdržujejo njeno samozadovoljnost in »vrednote« (ena od njih je denimo bonton …), torej krizo samo.
Ironija je dvojna: prvič, da je temeljni konflikt sveta, ki ga uprizarja Zupančičeva drama, že vsajen v njeno strukturo, le da je v njej še prikrit, in drugič, da lahko ta sistem ogrozi preprosta prisotnost »nekega« nemega Neznanca (»demonstranta«, »upornika«, »grka« …), torej že zgolj navzočnost brez imena, brez identitete, nekoga, ki ni nič, ničesar noče in je njegov edini »greh«, da samo je.
Ta druga ironija ne govori o tem, da je svet (sistem, Evropa) v sebi tako nestabilen in krhek, da potrebuje minimalen vzgib (Grčijo), da se sesuje, temveč da je zgrešena njegova temeljna (»pogodbena«) naravnanost; če povemo s primero iz same igre: udeleženci slavnostnega odprtja novega hotela (kjer sicer še nič ne deluje) v trenutku evforije zaužijejo opojno substanco, tableto »egotrip«, ki naj bi potencirala njihov užitek. Toda resnična substanca je tu neznanec, ki ga nastopajoči ne »použijejo«, saj substanco razumejo kot substitut, nadomestek, ki omogoča njihov premik v fikcijo, in ne kot podstat, torej, v primeru neznanca, kot elementarno človeško oziroma življenje samo. Njihova dejavnost potemtakem pomeni odmik od bistva, bistvo pa je zanje skrajno moteče in ogrožajoče, saj iz njih izvablja vse (človeško) zatajevano in potlačeno in ga je zato treba prilagoditi, izključiti ali eliminirati.
V krstni uprizoritvi v avtorjevi režiji in dramaturgiji Darje Dominkuš so zgornja razmerja jasno nakazana in razvidna, uprizorjena so kot »realistično« tekoča, toda nikdar banalno aktualizirajoča, na trenutke nemara ritmično zastajajoča in igralsko preilustrativna konverzacija, ki je vseskozi polna prepoznavno tipičnih situacij in duhovitih jezikovnih igric ter obratov, ki do prihoda neznanca predstavljajo njen poglavitni »dogodek«.
V prostor nenehno vdirajo tudi glasovi demonstrantov z ulice, a so nanje gostje nekako navajeni: fenomenologija užitka, ki so ji podvrženi, je močnejša od znamenj katastrofe. Nekaj najintenzivnejših trenutkov uprizoritev ponudi v situacijah totalnega »odklopa«, ko gostje ne nadzirajo več svojega ravnanja in jih namesto preciozno vulgarne retorike vodi samovoljni fizis; pretresljiv je tudi nemi neznančev krik v nekoliko irealnem prizoru.
Tu se ponuja možnost, ki jo bo najbrž izkoristila neka prihodnja uprizoritev Padca Evrope: radikalizirati nastavke, ki bi ob ponovitvi lahko učinkovali stereotipno in tezno, do priklica njenih inhibiranih vsebin, zaostriti zdaj še decentno brutalnost igre in zabresti globlje v grotesko, pravzaprav v čisto grozo novodobnega (»substancialnega«) nasilja.
V scenografsko ustrezno stiliziranem prostoru Janje Korun, ki, kot se izkaže na koncu, samo za silo notranjost deli od zunanjosti, se razmerja med nastopajočimi izrisujejo počasi, pri čemer ima vsak lik dvojno »priložnost«: da se pokaže tak, kot se hoče, in kakršen je v resnici. Ta, kot je pričakovati, ni nedolžna in jih tudi najmočneje določa: Aleša Valiča kot preračunljivega hotelirja na meji brutalne bebavosti, Zvezdano Mlakar kot njegovo nezvesto in teatralno ženo, Bojana Emeršiča kot bankirja, ki mu zasebne slabosti nikdar dokončno ne zameglijo pogleda, Branka Šturbeja kot sodobnega »rumenega« novinarja in prešuštnika, ki mu je od nekdanje »ščukovske« upornosti ostal samo rdeč suknjič, Gorazda Logarja kot slepega in podredljivega novodobnega povzpetnika, Mašo Derganc kot njegovo nihilistično ženo, Valterja Dragana kot čvekača brez čvrstega jedra, Polono Juh kot izkušeno žensko, ki pod navidezno pokvarjenostjo skriva globlji uvid, Vita Weissa kot ranljivega, negotovega, odsotnega »prestopnika«, ki se znajde nekje, kjer sploh noče biti, in Roka Viharja kot zanesljivega, a pretresenega varnostnika, ki se na koncu svoji vlogi odpove in s tem hotel – sistem, Evropo – prepusti popolnoma negotovi usodi.
