Kot ljudi ob Jadranu zmede in jim kvari počutje jugo, z nizkim pritiskom spremljani vlažni topli veter, Emmi, poročeni in
z dvema otrokoma, jemljeta spanec
in mir severni veter in prekratek kabel za spalno lučko. Si zato dopisuje z Leom, čigar elektronski naslov po pomoti vnese pri odpovedovanju ženske revije?
Med njima se razvije živahna elektronska korespondenca, med zaostrenimi replikami in drobnimi »zafrkancijami« se začneta skoraj izpovedovati, vname se sentimentalno netivo z ljubosumjem in sumničenjem, hitro priznata medsebojno odvisnost od dopisovanja.
Vidimo njuno globoko odtegnitveno žalost, kadar gre drugi za nekaj časa daleč stran, ko se izključi iz mreže; začneta se simultano zapijati, od isti uri misleč drug na drugega, včasih malo erotično pofantazirata, tipična zaljubljenost v času osamljenosti, drobna, vedno manj, tudi za druge in družino neškodljiva elektronska fritzlovska klet(ka), odklop in odvod v virtualno – zaljubljenost ni konec, je začetek novega razočaranja, ali kako že to gre.
Zaradi patološkega stanja odnosa, ki korespondira z našim disfunkcionalnim, je bil Glattauerjev roman na Nemškem, pri nas in nasploh velika uspešnica, kar ga je skoraj prisililo, pravi, da je napisal nadaljevanje – in dramatizacijo. Pri slednji je glavni problem čas; tisto, kar je
v romanu skoraj beckettovski premolk, minutaža med sporočili, kar deluje kot notni zapis z dolgimi tedenskimi pavzami, se zdaj kaže kot niz skoraj zlepljenih replik.
Besedilo v okretnem prevodu Lučke Jenčič se uprostori na prizorišču Vasilije Fišer, tudi kostumografinje; to sta dve celici, njegova je nekoliko nad, z mansardno boemsko dvignjeno spalnico, to je izsek iz satovja, in na horizont nam ob žaluzijah največkrat projicirajo – delo Tanie Mendillo – fasade stanovanjskih blokov, nize oken,
v neskončnost pomnožene, kar sugerira izgubljenost, omreženost, razosebljenost.
Režiser Alen Jelen je ob dramaturški podpori Marinke Poštrak dramatizacijo postavil tekoče, njeni značilni rekviziti so čevlji in ličila, njegovi knjige, z vmesnim živahnim daktilnim zapeljevanjem, prstnim stimuliranjem tipkovnice, vmes je projiciran prevod pesmi v italijanščini, ki naj bi kazala njun sentiment, vendar je sladkast komad uporabljen tavtološko in izstopa iz sicer minimalističnega uprizoritvenega stila.
Rok Vihar in Vesna Pernarčič sta zgrabila ponujeno igralsko priložnost; ona je spogledljiva in bolj temperamentna Emmi, ona je iniciatorka in moderna Ema Bovary, on je kot Leo bolj umirjen, njegov univerzitetni intelektualizem in napol pretekla ljubezenska izkušnja ga delata bolj otožnega, introvertiranega, obvladanega. Izplen je živahna in samo ponekod ekstenzivna igra o mimobežni korespondenci kot zadnjem zavetju smisla v času osamljenosti.