Ocena predstave Sljehrnik: neč druzga nimamo 
ku eden druzga

Tudi za svoje drugo dramsko besedilo si je Iztok Mlakar izbral plodno literarno izhodišče za sredozemsko radoživo stvaritev.

Objavljeno
27. november 2011 16.49
Posodobljeno
28. november 2011 05.00
Slavko Pezdir, kultura
Slavko Pezdir, kultura
Na velikem odru SNG Nova Gorica so premierno predstavili krstno uprizoritev ljudsko duhovite »burkaške moralitete« avtorja verzificiranega besedila in glasbe Iztoka Mlakarja v režiji Vita Tauferja in soprodukciji z Gledališčem Koper. Tudi za svoje drugo dramsko besedilo si je priljubljeni avtor in interpret lastne uglasbene poezije, virtuozni komedijant ter duhoviti »izumitelj« jezika (po lastni izjavi izvedenega iz solkanskega narečja ter v besedju obogatenega s cerkljanskimi, vipavskimi in furlanskimi izrazi) izbral plodno literarno izhodišče za sredozemsko radoživo, toplo in dobrodušno ter svobodno in avtonomno odrsko stvaritev v klasični predlogi, tokrat v znameniti Hofmannsthalovi moraliteti Slehernik (Jedermann, 1911).

V dvajsetih prizorih, nanizanih po dramaturgiji pasijonskih postaj, se Mlakarjev dandanašnji grešnik, podjetnik srednjih let Juožef - Pepi Sljehrnik, v srečanjih z Ženo, Materjo, Revežem, Prijateljem, Žandarjem, Rufjano, oblastniško-mafioznim-narkomanskim triom Politika, Finančnika in Pravnika ter Smrtjo in Bogom z »onega sveta« predstavi kot klovnovsko stilizirani brezobzirno profitoljubni in samoljubni častilec ter sluga kapitala, ki vse svoje nenasitno parazitsko grabljenje imetja utemeljuje v modnem vodilu, da v našem svetu o tem »duo je gospuod, duo je pej vlječna žvina, odluoča ena rječ, an tuo je - gotovina.« Šele, ko ga pred »poslednjo sodbo« Boga in njegove neposredne služabnice Smrti odreši očitno od »starke s koso« hujša, odločnejša in nadležejša lastna Žena (Vest), se Pepi Sljehrnik dokoplje do odrešilnega spoznanja, »da je ta svjet brez sočlovjeka prazen ... in da neč druzga nimamo ku eden druzga«.

Režiser Vito Taufer je burleskno razigrano in z aktualnimi bodicami posejano dogajanje postavil na oder s tankočutnim poznavanjem komedijske zvrsti ter polnim spoštovanjem in zaupanjem v sporočilnost domala aforistično ali pregovorno zaokroženih replik in duhovitih songov ter komedijantsko in pevsko veščino ter mero njihovih interpretov. Scenograf in kostumograf Samo Lapajne je na odprto prizorišče na desni (ob inštrumentalnem triu) postavil le pomenljivi opečnati zid s kaminom, skozi katerega pride na prizorišče Smrt in nad katerim se odpre oltarna odprtina za nastop Boga z desetimi božjimi zapovedmi. V izbiri kostumov je stilizirano sledil socialnim, poklicnim in značajskim značilnostim sodobnih protagonistov. Kabarejsko lahkotno in učinkovito poantirano glasbo Iztoka Mlakarja, ki diskretno podpira značilne songe, ustvarja pomenljiva razpoloženja in mestoma tudi zvočne komentarje, izvaja trio David Trebižan (klavir), David Šuligoj (bas) in Roman Kobal (tolkala).

V nosilni naslovni vlogi je očarljivo mojstrstvo žalostno-smešnega klovna, minuciozno natančnost in skrbno odmerjenost žlahtnega komedijanta ter prepoznavnost pevskega interpreta ponovno veličastno izkazal Iztok Mlakar. Chaplinovemu globalnemu sleherniku s polcilindrom ali Benignijevemu evropskemu sleherniku iz filma Življenje je lepo je s to svojo odrsko postavo za vselej dodal našega primorskega Sljehrnika. V vlogi odrešilno odločne in Pepiju nadležne Žene (in slabe vesti) je temperamentno nastopila Marjuta Slamič, v vlogi njegove stereotipno popustljive in izkoriščane Matere pa Teja Glažar. Profesionalnost in dominantnost spolne ponudnice Rufjane je karikirala Ajda Toman. V več moških vlogah so razvidne tipološke različnosti karikirali Rok Matek (Revež, Žandar, Pravnik), Igor Štamulak (Prijatelj, Politik) in Ivo Barišič (Finančnik), ki pa je nastopil tudi v »onostranski« vlogi starega in že nekoliko dementnega Boga. Tragikomičnega izvotljenega okostnjaka Smrt s koso, ki se strahopetno umakne pred zadirčno Ženo, je jedko oživil Radoš Bolčina.