Tiskane izdaje
Na velikem odru MGL so drugič na Slovenskem v duhovito posodobljenem, ritmično okretnem in tekoče govorljivem prevodu Primoža Viteza premierno uprizorili virtuozno napisano komedijo španskega baročnega dramatika Lopeja de Vege (1562–1635) Vitez čudes (El caballero del milagro, 1993).
Eno prvih dramskih obravnav Don Juanovega mita (v tej sezoni so na istem odru uspešno uprizorili že von Horváthovo) je v univerzalno posodobljenem in radoživem odrskem jeziku, ki v ospredje postavlja razkošno bistroumnost in virtuoznost »vitezov« komedije in komedijantstva, s številnimi duhovitimi podrobnostmi ob sodelovanju dramaturginje Nike Leskovšek na oder postavil režiser Luka Martin Škof.
Naslovni junak Luzmán, neubranljivi zapeljivec ter virtuozni parazit nad vsakršno naivnostjo in neumnostjo drugih, se najbolj neprizanesljivo predstavi sam, ko reče, da je »samo fasada, lep navzven in ves bohoten – v resnici pa navznoter votel, prazen – nič«. Torej samooklicani »vitez čudes: brez hiše in denarja, samo spreten jezik in bridek meč imam, pa je vseeno vsaka ženska, ki jo poželim, v hipu moja.«
Tak nam neulovljivo, prevrtljivo in prostodušno okretnost svojega značaja predstavi v ljubezenskih poigravanjih in manipulacijah s tremi ženskami ter svojimi nehote izzvanimi tekmeci za njihova srca (in njih imetje), v katerih prihajajo na plan tudi vsakršna prilagodljivost, pragmatičnost, pokvarjenost in zlaganost družbenega okolja. Po pričakovanju se na koncu iz svetovljanskega Rima (»popka sveta«), kjer je v vsakdanjem lovu za minljivimi užitki in trajnejšim imetjem »človek človeku volk«, poražen nameni kot »navaden revež« vrniti v rodno Španijo. »Golemu in bosemu« lažnemu »plemiču, plemenitega in zvestega srca« naposled ne nasede več nobena dama iz avditorija, ki ga v obupnem poskusu morebitne odrešitve neposredno, a zaman nagovori. »Prekletemu« Luzmánu neprijazni in sovražni Rim je tudi uprizoritveni tukaj in zdaj.
Na univerzalno večpomenskem prizorišču Mihe Knifica, na katerem je dvižna stena iz prosojnega pleksistekla ospredje delila od ozadja, navidezno zunanjost od notranjosti, ter kjer so premične stožčaste vrtljive kabine za preoblačenje poudarjale hipno zamenljivost identitet ter igrivo prevrtljivost resničnosti in laži, v brezčasno stiliziranih ter spolno in tipološko individualiziranih kostumih Nine Holc ter ob zvočnem kolažu odlomkov iz klasične operne glasbe in sodobnih urbanih različic pop glasbe (Borja Močnik) so za doseženo raven komedijantske radoživosti, virtuoznosti in očarljivosti najzaslužnejši izbrani igralci.
V prvi vrsti Gašper Tič v domišljeni in virtuozno lahkotni naslovni vlogi Luzmána, v kateri je ponovno potrdil in še nadgradil razkošje svoje žlahtne komedijantske bistroumnosti ter tankočutnosti v poigravanju s samim seboj, partnerji na prizorišču in občinstvom. V vlogah Luzmánovih moških tekmecev in slug so partnersko enakovredno h komičnosti prizorov prispevali Jure Henigman kot njegov sloki in prilagodljivi služabnik Tristán, Boris Ostan in Matej Puc kot lažna vojna invalida, podporočnik Leonato in njegov služabnik Camillo, Lotos Vincenc Šparovec in Jernej Čampelj kot ljubosumno zarobljeni gospodar Filibert in njegov služabnik Lombard, Marko Simčič kot star in premožen beneški plemič Patrizio in Jure Kopušar kot pragmatično ustrežljivi zvodnik Lofraso.
Tri različice naivno-premetenih prostovoljnih »žrtev« in trenutnih »gospodaric« Luzmánovega polaščevalskega ega so prepoznavno izrisale Tjaša Železnik kot patricijsko premožna in vzvišena Patriziova žena Isabella ter Nika Rozman in Mojca Funkl kot plebejsko prilagodljivejši gostujoči kurtizani iz Španije in Francije – Octavia in Béatrice.
