Tiskane izdaje
V nedeljo zvečer smo v skrajno omejenem avditoriju šestih povabljenih gledalcev v jedilnici zasebnega stanovanja na Kongresnem trgu v Ljubljani doživeli premiero krstne uprizoritve odrske novitete Simone Semenič Zgodba o nekem slastnem truplu ali Kako so se Roman Abramovič, lik Janša, štiriindvajsetletna Julija Kristeva, Simona Semenič in inicialki Z. I. znašli v oblačku dima. Za veliko jedilno mizo, na kateri so bila s kredo na določenih mestih zapisana imena obiskovalcev in na katero sta protagonista (Mornar in Truplo) postopoma dopisovala še imena sodelujočih dramskih oseb, je dogajanje ob sodelovanju dramaturginje Simone Hamer spoštljivo in duhovito postavil režiser Primož Ekart.
Drzno, duhovito in subverzivno besedilo Simone Semenič se navdihuje z Magrittovim nadrealizmom in iz drznih spojev resničnosti in domišljijsko ustvarjenega spregovori o anonimnosti žensk iz Ukrajine, Kosova, Afganistana, Balkana …, ki brez imen trpijo in umirajo zaradi tradicionalnih patriarhalnih razmerij v rodu, družini in družbi, zaradi neenakopravnosti med spoloma, nestrpnosti in nasilja v obdobjih vojne in premorih miru, pa tudi o pasivni sokrivdi imenitnikov z imeni in priimki iz tako imenovanega razvitega sveta (ruski mogotec Abramovič, premier Janša, filozofinja Kristeva, nogometni zvezdnik Zlatan Ibrahimović), ki ob tem in podobnem trpljenju brezimnih (daleč stran od njihovih horizontov) mirno in lagodno obedujejo in večerjajo za luksuznim omizjem.
Avtorica se samokritično ne izvzame iz kroga te morbidne pojedine, na kateri strežejo obaro iz slastnih trupel brezimnih ponižanih, razžaljenih, zlorabljenih in umorjenih žensk, režiser pa v ta krog z načinom postavitve brez klasične razmejitve med prizoriščem in avditorijem drastično vplete tudi gledalce – občinstvo. Vsi smo torej »v« tej igri vzporednih resničnosti oziroma videza in resničnosti, zavestne manipulacije in resnice ter predvsem nenehnega nasilja in žrtev.
V vlogi magrittovskega Mornarja kot uglajenega gostitelja in duhovito gostobesednega mojstra ceremoniala, pa tudi posrednega in neposrednega oživljevalca vseh imenitnih gostov z imeni in priimki, a že zdavnaj oropane intimne razvidnosti in prepoznavnosti, je nastopil Branko Jordan. V vlogi nežnega in čudovitega ženskega Trupla, ki pred nami magično oživlja usode številnih zlorabljenih ter žrtvovanih deklet, žena in mater ter jim s svojo človeško prepoznavnostjo podeljuje imena, enkratna in nezamenljiva, je širok spekter filigransko nadziranih igralskih izrazil očarljivo demonstrirala Iva Babić. Kostuma je prispevala Elena Fajt, za odrsko izreko je poskrbela Maja Cerar.
Uprizoritvi in še posebej zanesljivi in virtuozni igri obeh protagonistov daje posebno kakovost doživetja neposredna bližina med udeleženci, ob kateri nas slej ko prej presvetli spoznanje, da smo zares vsi na neki način oziroma vsaj posredno »ljudožerci«, četudi se tega ne zavedamo ali si pred tem zatiskamo oči. Morda je največ, kar smo s svojih skrajno distanciranih in etično omrtvičenih družbenih položajev sposobni in pripravljeni storiti, to, da si porazno spoznanje priznamo. Potem pa nadaljujemo po starem.
