Ocena uprizoritve Živalska farma: zadetek v polno

Rozmanovo dramatizacijo znamenite Orwellove satirične pravljice velja že na začetku oceniti za zadetek v polno.

Objavljeno
04. maj 2012 13.54
Slavko Pezdir, kultura
Slavko Pezdir, kultura

Na predvečer slovenskega državnega praznika upora so v LGL premierno uprizorili duhovito poslovenjeno ter funkcionalno aktualizirano in teatralizirano Rozmanovo dramatizacijo znamenite Orwellove satirične pravljice iz leta 1945, Živalske farme, kar velja v repertoarnem in izvedbenem pogledu že na začetku oceniti za zadetek v polno.

Na pobudo umetniške voditeljice LGL Jere Ivanc je Andrej Rozman - Roza (tudi avtor duhovitih socrealističnih songov) znameniti upor živali proti brezdušnemu gospodarju kmetije, s katerim je Orwell umetniško izrazil uničujočo kritiko komunistične diktature in vsakršnega političnega strahovladja, postavil na prepoznavno slovensko Janežičevo kmetijo, z Dolinškovo in Hribernikovo v najbližji soseščini, v nenehne spopade med posvetnimi in verskimi oblastniki za telesa in duše tukajšnjih podložnikov ter v že pregovorno prekletstvo njihove množične alkoholne zasvojenosti.

Dramatizaciji, ki se ne norčuje iz utopije, saj se je v zgodovini enako tragično končala za ljudi, kot se je v Orwellovi pravljici za živali, ampak si zastavlja nadvse resno in spoštljivo vprašanje o smiselnosti in dostojanstvu posameznikovega ter skupnega upora v spopadu z nepravičnostjo in neenakostjo lokalne ter globalne družbe današnjega dne, je domišljeno in duhovito sledil tudi režiser Vito Taufer s sodelavci.

Dosledno so se izogibali nepotrebnemu parodiranju in ironiziranju ter burkaškemu pretiravanju konfliktnih razmerij med ljudmi in živalmi ter v nadaljevanju vse bolj zaostrenih razmerij med živalmi, zato smo lahko v prepričljivo predstavljenih situacijah in protagonistih prepoznali del naše skupne družbene preteklosti in aktualne sedanjosti.

Konec uprizoritve, ko »enakopravnejši« prašiči z Napoleonom na čelu prevzamejo človeško obnašanje in začnejo pragmatično trgovati z ljudmi ter ko »enakopravnim« živalim z Janežičeve kmetije ostane le še plaho intoniran spomin na nekdaj uporniško živalsko himno, je sicer otožen, a ne brez upanja.

Režiser Vito Taufer in avtorica likovne podobe Barbara Stupica sta za dinamično in skrbno stilizirano dogajanje izbrala mimične lutke ter javajke, vódene od spodaj, ki sta jih vzdolžno lahkotno razigravala med realistično stilizirano kmečko domačijo in gospodarskim poslopjem ter po globini in navpičnici do komaj slutenih višin dvakrat postavljane vetrne elektrarne. Nekaj igrive in kritične burlesknosti sta si privoščila le pri oblikovanju človeških figur.

Avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar je v uporniški himni sledil avtorju in uporabil znano melodijo Kovači smo … z variacijami, najbolj trpko nežna in žalostna je bila zaključna ob spremljavi akustične kitare in z asociacijo na (pozabljeni?) napev iz španske državljanske vojne. Sicer se je izkazal s »filmsko« bogatimi ter zvočno spektakularnimi aranžmaji in z duhovito vznesenimi melodijami in aranžmaji Rozmanovih slavilnih songov.

Med ansambelsko razigranimi interpreti, virtuoznimi animatorji in ubranimi pevci, ki so praviloma oživljali po več vlog, je tokrat brez dvoma v ospredju vodja izvajalske zasedbe Brane Vižintin, ki je jasno razločil vodilni prašičji vlogi prezgodaj umrlega »ideologa« Majorja in njegovemu izročilu nezvestega »samodržca« Napoleona, neomajno poslušnega in fanatično delovnega konja Boksarja ter neodgovorno zanikrnega in zapitega lastnika kmetije Janežiča.

Z vlogami izdaje osumljenega prašiča »dvomljivca« Kepce ter do onostranstva »preroškega« krokarja Mojzesa (pa še Minimusa in Mihe) mu je lepo pariral Iztok Lužar, z vlogami Benjamina, Cvileka in Joca pa Gašper Malnar. Z vrsto ostalih vlog so dogajanje na Janežičevi kmetiji bogatili še Martina Maurič Lazar, Polonca Kores, Nina Skrbinšek, Urška Hlebec, Stane Tomazin, Jure Lajovic in Alojz Milošič.