Ocenjujemo: balet Sen kresne noči

Uprizoritev baleta Sen kresne noči ni enostaven podvig, ne glede na to, koliko koreograf sledi Shakespearovemu izvirniku, ta vsebuje dva ducata likov in mnogo zapletov, poleg tega je vprašanje, koliko koreografu uspe najti duhovno presečišče med renesančno komedijo in romantično istoimensko Mendelssohnovo glasbo, katere uverturo je skladatelj napisal pri sedemnajstih, scensko glasbo pa šestnajst let kasneje po naročilu in za ušesa pruskega kralja Friderika Viljema IV., še tako umetnosti naklonjena oblast pa praviloma z veseljem prisluhne koračnicam in znamenita poročna koračnica v Mendelssohnovem Snu ni edina.

Uprizoritev Sna kresne noči zahteva premišljeno dramaturgijo tako v koreografiji kot kostumografiji, da je sploh mogoče slediti razvejani komediji zmešnjav. A Michel Kelemenis se dela ni lotil kot komedije, ampak ga je zastavil kot malone resnobno dramo in to med drugim podkrepil z vmesnimi gledališkimi vložki, izvedenimi v tišini. Predstava se sicer začne obetajoče, s Kupidom oziroma Spakom, ležerno zleknjenim na ogromnem lebdečem rdečem peresu, od koder strelja puščice v obliki rdečih trakov in zažene val erotičnih zmešnjav. Vendar Kelemenis koreografsko in kostumografsko like zelo šibko karakterizira, zlasti prvi del učinkuje bolj ali manj v enem planu linearno, kar v drugem delu rahlo razbije vpeljava ponesrečeno izbranih scenskih elementov – črnih?! mobilnih stiliziranih živali z izpostavljenim oslom (verjetno v navezavi na čarovnije iz literarnega izvirnika), ki služijo kot prevozna sredstva, scenska uvertura v poročno koračnico, ko se razpočijo nad odrom obešene kroglice, pa učinkuje kot cenen scenski efekt.

V vizualno mračni predstavi precej nedomiselna, puščobna baletna koreografija poleg sodobno plesnih vsebuje nekaj gledaliških, pri čemer se zdi, da avtor ni vedel, kako najti pravo mero uporabe »pantomime« glede na svoje minimalistično izhodišče. Kljub dejstvu, da so člani ženevskega ansambla vrhunski plesalci, med katerimi gre zlasti omeniti solista Josepha Aitkena v vlogi Kupida in Yu Otagi kot Vilinsko kraljico, pa izvrstna izvedba ne odtehta razvlečenosti skoraj poldrugo uro trajajoče predstave, ki brez lucidnih prebliskov in brez humorja povsem zgreši duha Shakespearovega izvirnika – komedije erotičnih zmešnjav čarobne kresne noči.