Ocenjujemo: Boris, Milena, Radko

Pet zvezdic za uprizoritev, ki je dragocena rekonstrukcija nekdanjih čustev in obenem zrel pogled na nepredvidljivost življenja.

Objavljeno
15. september 2013 15.22
Zala Dobovšek
Zala Dobovšek

Zakaj iz razpadlih zvez, prešuštev in čustvenega mrcvarjenja delati (še eno) tragedijo, ko pa je jasno, da so prav ta izhodišča lahko idealen teren za komedijo. Takšen vtis namreč daje že dramsko besedilo Dušana Jovanovića Boris, Milena, Radko (tudi nominiran za Grumovo nagrado 2013), medtem ko avtor v položaju režiserja to idejo še potencira in jo dodatno obloži z visoko mero ironične distance in cinizma.

Arhetipska  ljubezenska situacija

Besedilo se nahaja v vmesni zarezi med dokumentarnim gradivom in izmišljeno resnico, med realnimi situacijami in njihovo samosvojo interpretacijo. Zdravilni posmeh lastnemu življenju je najboljša obramba pred obžalovanjem preteklosti, zato se verjetno tudi Jovanović odloči, da svojega »dramatičnega« intimnega življenja in odnosov z bližnjimi ne bo dobesedno rekonstruiral, še manj ga vkalupljal v kakšen moderen format resničnostnega šova, ampak iz njega potegnil nazorne, arhetipske ljubezenske situacije in jih spretno uporabil za gradivo iskrive komedije.

Jovanović ostaja razmeroma dosleden v razgrinjanju scenarija preteklih dogodkov (čeprav vlogo samega sebe pretvori v nek drug lik, ki pa v pomenu in poantiranju ostaja identičen izvirnemu), vendar pa nekdanje, preživele situacije zdaj »umetno« premakne v sedanjost. Torej, ko gledamo Mileno Zupančič kot Mileno, Radka Poliča kot Radka in Borisa Cavazzo kot Borisa (slednji v prirejeni vsebinski funkciji Dušana Jovanovića), se zavedamo avtentičnosti problema in nekoč dejansko obstoječe kompleksnosti tega ljubezenskega trikotnika, hkrati pa nas avtor od vsega tega »vživljanja« odcepi, saj dogajanju zamenja časovne koordinate, ustvari novo resničnost, kjer se pristna vsebina premesti v konstruirana prostor in čas - v tukaj in zdaj. Prav zaradi te avtorjeve poteze uprizoritev pridobi na vsebinskem volumnu, saj ne ostaja le na ravni retrospektivne senzacionalnosti, ampak s posebno linijo aktualizacije, navrže niz dodatnih tematskih smeri.

Renome igralskih širin

Tu se na prvem mestu zagotovo znajde problematika o predsodkih starosti, staranja in ponovnem, nepričakovanem vzniku zaljubljenosti in erotičnih pustolovščin. Diskretna, minimalistična in obenem funkcionalna scenografija Mete Hočevar ter pritajeni, mehkobni glasbeni vnosi Draga Ivanuše se s posluhom spnejo s strukturo filmske montaže, kjer se prizori menjajo hipno, tekoče, brez nepotrebne dekoracije, znakovnih podvajanj ali ilustriranja. Skoraj bi lahko rekli, da so vsi trije enakovredni »protagonisti« vstavljeni v tako rekoč prazen prostor, prepojen z veličino in renomejem njihovih igralskih širin, ki ne potrebujejo operativnih pripomočkov, saj »vesolje« svojih vzporednih življenj prodorno izrisujejo skozi svojo zasebno in poklicno prezenco; skozi razkošno kilometrino, ki jih je zaznamovala tako na odrskih deskah kot tudi (ali predvsem) izven njih

Ta krhka, nevidna ločnica med fikcijo in resničnostjo, ki se v uprizoritvi ves čas izmika, izmenično sproža valove humorne distance in pretresljive dejanskosti. In čeprav je postavitev nagnjena v komedijo, v katero se »trojček« izvrstno usidra, se pod duhovičenjem in onstran neposredno prikazanega, zadržujejo sile izrazite intimnosti, ranljivega razgaljanja, osamljenosti in tesnobnega zavedanja minljivosti. V magistralno zgodbo trojice kot simbolni vdori »etike« in v maniri začasne streznitve od ljubezenskih eksplozij in katastrof vstopata še posrečena lika Milenine hčere Alje (Nina Valič) in Radkove mame, ki jo z izjemnim, odmerjenim občutkom za travestijo odigra Alojz Svete.

Interpretativna vitalnost, odrska kondicija in igralska sla Milene Zupančič, Radka Poliča in Borisa Cavazze pa nedvomno ostajajo razlog, da uprizoritev zavibrira kot dragocena rekonstrukcija nekdanjih čustev in obenem docela zrel ter priseben pogled na nepredvidljivost življenja.