Tiskane izdaje
Če se režiser pod predstavo podpiše še kot scenograf, kostumograf, koreograf in glasbeni opremljevalec to pomeni, da gre za brezkompromisen in ekskluziven avtorski projekt. No, za Damirja Zlatarja Freya je to tako in tako značilno, zgolj korektna režija predloženega teksta ga nikoli ni mikala, res pa rezultati niso bili vedno optimalni, kar velja tudi za njegovo interpretacijo Šeligove drame Čarovnice iz Zgornje Davče.
Ena od osrednjih privlačnosti Šeligovega besedila je potencirana dvojnost na več nivojih, dihotomija med banalnim vsakdanom in poetično fikcijo, med profanim in vzvišenim, empiričnim in intuitivnim, fiziko in metafiziko. Frey to sintezo realnega, poetičnega, absurdnega in magičnega nivelira v precej abstrakten hibrid oziroma ga umesti zgolj v polje hiperestetiziranega mita, vsi protagonisti so depersonalizrane metafore, ki – naj je igralska interpretcija še tako solidna – funkcionirajo predvsem kot abstraktni označevalci in zelo skromno kot avtonomni liki.
Pravzaprav imamo namesto z eno opraviti kar z dvema čarovnicama in dvema čarovnikoma, le da so njihovi vrednostni in karakterni atributi različni. Oče (Aleš Valič), Mama (Irena Varga) in Niko (Matevž Biber) se prelevijo v neosebne groteskno demonične simbolne figure, ki so v svojih distanciranih legah pravzaprav paradoksalno bolj magični od same Darinke (Ana Urbanc).
Ne, ker bi bila Urbančeva v svoji vlogi slaba, prav nasprotno, odigra jo izjemno in se potrjuje kot ena najbolj obetavnih igralk mlajše generacije, vendar navkljub vsem primarnim, vitalističnim, ezoteričnim in vilinskim karakteristikam, značilnim za lik Darinke, funkcionira le kot eden od elementov sil, ki se borijo za prevlado in ne kot unikaten antipod izpraznjenosti, konformizma in pomanjkanja vsakršne empatije.
K takšnemu nedefiniranemu vtisu arbitrarnosti veliko pripomore tudi poudarek na vizualni dramaturgiji. Vsak premik, gib, kretnja je natančno koreografirana in s tem usodna, (melo)dramatična, artificielna, znakovnost telesne govorice je skoraj popolna, besedilo se izgublja v impresivnosti perfekcionističnih velikih planov in dodelanih podrobnosti in malenkosti.
Poleg tega je tukaj še scenografska in koreografska prenasičenost, kopičenje in nezmernost, skratka preobilje vsega, pa naj si gre barve, kostume, luč, glasbeno ozadje ali denimo število kresnic - namesto štirih, kot si jih je na odru zamislil Šeligo se jih pojavi devet, njihov ples pa se namesto vzvišene posvečenosti spremeni v spektakel.
Freyeva poetika nezmernega rizoma gostote znakov morda ne nudi posebne možnosti intimne identifikacije občinstva z dogajanjem na odru, kljub navedenim pomankljivostim pa je Freyeva Čarovnica iz Zgornje Davče homogen in trdno strukturiran odrski projekt, ki mu dodatno vrednost zagotavljajo tudi igralci.
Irena Varga in Aleš Valič tudi tokrat potrjujeta svoje mojstrstvo prestopanja tankega roba med ironijo in grotesko, Matevž Biber je soliden, Ana Urbanc pa s svojo vehemenco, primarno energijo, jasno artikuliranostjo in obvladovanjem celotnega odra sijajna.
