Tiskane izdaje
Kako ovrednotiti delo iz starševske ljubezni, ki pomeni vsakodnevno zagotavljanje ekonomskega, socialnega in čustvenega preživetja družinskih članov ter je kot neplačano in samoumevno hkrati več in manj kot delo? Je merilo družinska, partnerska sreča, so merilo »produkti« dela iz ljubezni – (ne)uspešni otroci?
Je otrok vreden toliko kot njegova mati, pa njegov oče, babice, dedki …, kot proti koncu predstave avtorica Teja Reba z igralcem Loupom Abramovicijem in glasbenikom ter harfistom Eduardom Raonom ironično preigrava glas ljudstva?
Teja Reba z Loupom Abramovicijem, svojim siceršnjim življenjskim partnerjem, skozi žensko perspektivo osvetljuje ženske družbene vloge – žensko kot mater, hčer in umetnico, ki lovi ravnotežje med ustvarjalnim porivom, prekarnim plačilom in družinskim življenjem.
Natančno strukturirana enourna predstava (dramaturginja Suzana Koncut) vsebuje plesne, gledališke in performerske prvine, in sicer slednje s spretno vključitvijo njunih hčera – dveletne Bele in štiriletne Ave –, ki »zagotavljata« nepredvidljivost in odprtost strukture.
»Družinski portret«, ki izhaja iz potez konkretne družine, a jih obenem presega, je okvirjen v izčiščeno, minimalistično vizualnost (Jaša, Meta Grgurevič) in večplastno ambientalno zvočno pokrajino Eduarda Raona.
Scensko je mati uprizorjena kot materin(sk)a podoba – avtoričin portret, projiciran na ogromno, od stropa do tal upognjeno platno, pod katerim v uvodnem prizoru avtorica stilizirano uprizori porod človeške glave, rojevanje v jezik in skupnost, kar ponazarja mikrofon, pa uprizarja Loup, ki z vzgojnim besednjakom navodil in ukazov – vstani, obleci se, bodi tiho itd. – naslavlja občinstvo.
Loup velelnike iznajdljivo pospremi z gestami, ki vsebinsko ne podpirajo izrečenega, dejstvo, da slovenščina ni njegov materni jezik, pa ustvari vtis, da ne le otroci, ampak tudi »zakonodajalec« izrečenega ne razume prav dobro.
Besedni pomen načenja tudi Teja, ko sede na tleh med napetim ponavljajočim čečkanjem s kemičnim svinčnikom izvede ritmizirano kaskado besed, ki se navezujejo na materinstvo, spolnost, partnerstvo, ustvarjalnost itd., in jim med ponavljanjem spreminja zloge, da improvizirano prehajajo v nove besede tudi kontradiktornih pomenov.
V drugem delu nastopajoča s hčerkama uprizorita dve družinski razmerji – Loup s starejšo Avo, ki posnema očetove plesne kombinacije, nekonflikten odnos med očetom in hčerko, Teja pa z Belo, ki išče materino pozornost, a se mama, češ, Bela, mama dela, nanjo ne odziva, zapleten odnos med materjo in hčerko.
Predstava se izteče v ponovitev uvodnega prizora, v katerem se Teja maskira v moškega oziroma v očetovsko vlogo, medtem ko po projicirani materini podobi kaplja črna barva in mikrofon v zraku opleta v prazno.
Delo iz ljubezni z ostrino in subtilnostjo, z uprizarjanjem nelagodja in humorja inteligentno in izvedbeno izvrstno osvetljuje koordinate družinskih razmerij in vlog ter žensko lovljenje ravnotežja med poklicem in vlogami matere, ljubimke in partnerice.
