Tiskane izdaje
Ziya Azazi, plesalec in koreograf sirsko-turškega porekla, ki od sredine devetdesetih let živi na Dunaju, je pred poldrugim desetletjem opustil delo v plesnih skupinah in se lotil oblikovanja lastnega plesnega izraza.
Osišče njegove gibalne, tudi pedagoške metode je vrtenje okoli svoje osi, do katerega pa ni prišel prek raziskave derviških plesov, ampak je ta sledila gibalnim raziskavam telesne kinetike. Četudi Azazijevo izhodišče ni religiozno, z vrtenjem vstopa v stanja, podobna sufijskim mističnim izkustvom, saj se v človeškem telesu sprožijo procesi, ki povzročijo občutek transcendence.
Predstava Dervish in progress, ki je bila uprizorjena kot prva v enotedenskem Avstrijsko-slovenskem fokusu sodobnih umetnosti, je dramaturško premišljena in odlično izvedena. Petindvajsetminutni solo ob repetitivni glasbi Mercana Dedeja, ki je zlitina tradicionalne glasbe in sodobne elektronike, Ziya Azazi, kostumiran v temna derviška oblačila, uvede s postopnim prestavljanjem rok in premiki glave, ki jo med pospeševanjem vrtenja prisloni na desno ramo; Azazi, ki je po uprizoritvi vodil dvodnevno plesno delavnico, se tako kot derviši vrti v levo, vendar smer »sekularnega« vrtenja ni pomembna, poudarja, in si vsakdo svojo izbere spontano.
Med vrtenjem je plesalec menjaval ritme, raztezal in krčil »svoj« prostor od izvajanja na mestu do gibanja po celotnem prizorišču, prav v teh prizorih so najmočneje izstopile prvine baleta in sodobnega plesa, z derviškim, do tal segajočim krilom, ki se ga je po slojih v temno zeleni, beli in rdeči barvi postopoma osvobajal, pa je spretno ustvarjal amorfne, abstraktne žive oblike, kot bi povnanjal težko opisljivo izkustvo, med katerim se zavest odvrtinči in napravi prostor (nemara?) občutju samoizginevanja.
Na koncu se vrtenje, tako kot je iz teme izšlo, tudi v temo izteče. Z vrhunsko izvedbo Ziya Azazija in s premišljeno uporabo vseh uprizoritvenih prvin, vključno z oblikovanjem luči, je Derviš v postajanju osupljivo lepa predstava, v kateri odblisne sublimno.
