Tiskane izdaje
Nič ne kaže, na začetku nikakor ne, da bi se režiser Igor Pison in scenografinja Petra Veber ozirala na Grumova navodila, kako postavljati Gogo; uvodni prizori z obema opravljivkama, ki ju odigrata Daniel Dan Malalan in Patrizia Jurinčič, takole samo napol in z eno nogo v gledališču, z drugo pa še krepko privat, ki komentirata publiko in fiktivne Gogane in ki potem ob klavirski spremljavi Igorja Zobina popevata v rokokojskih lasuljah in ofucanih krznenih plaščih, veselo in na poskok, nič kaj ne spominjajo na napotek o starih hišah, nagnjenih nad cesto, pa o ljudeh, ki so »izvečine že opustili življenje.
V kaki sobi zagotovo visi obešenec.« Vse dokler se ne odpre zavesa, za katero smo se bali, da bo zaradi interventnosti postavitve, namesto muzikala, z katerega niso pridobili avtorskih pravic, ostala zaprta. Tam pa Goga v najčistejši, samo kadrovsko zreducirani obliki; klavir namesto pianina spredaj, godalni trio, lutke, ki očitno markirajo manjkajoče – recimo naddavkarja, ki bi se moral po inerciji mrtev »izprehajati« gor in dol po Gogi ali pa Gapitovo lutko, po tleh pa preproge, ki s spremembo prizorišč nakazujejo zahtevano simultanost dogajanja. Zračen, enoten, pa vendar s tlorisom, zgolj s preprogami zamejen prostor, in zadaj seveda krajevna tabla, ovita z bodečo žico.
Pison je ob dramaturški asistenci Katarine Košir in Ane Obreze Gogo ogolil; po uvodni buffoneriji, kjer Malalan in Jurinčičeva popevata in krastačita, se pačita in sploh vse, kar gre opravljivkam, se izpostavi Hana, razkrije se njeno sprenevedanje o fantu, to je le igra o »frigiditeti«, predvsem pa jo Prelih ujame v stopnice za uravnavanje luči na vlaku nad portalom in jo tam maltretira. Vendar je ekipa Gogo hkrati oropala za tisti mračni ekspresionični del in jo postavila bližje komediji, razen Prelihovega šikaniranja, ovohavanja, bestialnega približevanja, ki seveda Hano spravlja v grozo, nas pa morda malo spominja na Murnaua in Nosferata, malo pa na tipizirane grdobe iz filmov iz tridesetih. Ostalo, recimo dialogi med Hano in transvestirano Terezo ali poučevanje Teobalda je nekoliko sproščeno in spuščeno; pesnjenje aktualizirano v rapanje, Teobald pa ob tem, da ima pokvarjen hrbet, morda tudi malo zaostal, vsaj emocionalno, čeprav ne brez spomina na veličine s tržaškega odra, ki jih potem tudi našteje in jih z nekakšno prizanesljivostjo, vendar ne brez humornega učinka, prikliče iz obrekovalnice.
Foto: Peter Uhan
Odprt prostor, pa vendar z markiranimi kajutami, omogoča hitre menjave vlog obeh nastopajočih, Malalanu jih pripade več in ima tako večji razpon, od nekoliko preciozne gospe Tereze s specifičnim tikom in ponavljanjem fraz, do rahlo omejenega zasanjanega reperja in Preliha, ki je morda bolj nevaren kot nosilec nečesa nagonskega, živalskega, kot s svojo nekdanjo morebitno močjo; in morda sta kot igralski par res še najboljša kot obe opravljivki, Afra in Tarbula, in kot pragmatična gospodinja, nikakor ne bivša ofucana meščanka Prestopilova, ki opravlja bolj funkcijo gledalke Teobaldovih glumaških eskapad kot morebitnoi mentorstvo.
Gogo dobivamo tokrat kot duhovit koncentrat, še vedno skladen z idejo te paradigmatske in zavezujoče dramatične ubeseditve; interpretacija je sicer premaknjena proti groteskno komičnemu, pa zato nič manj povedna glede naše – in širše – bedne človeške kondicije in /ne/zmožnosti ubežanja zamejenosti in zaplankanosti.
