Ocenjujemo: Dva

Jim Cartwright. Režija: Luka Martin Škof. Gledališče Koper.

Objavljeno
17. oktober 2014 15.57
Matej Bogataj
Matej Bogataj

V veristično opremljenem pubu, s pivsko pipo in izpostavljenimi steklenicami in kakšno zase, skrito v drugi vrsti – scenograf je Nac Žuber –, v katerega zahajajo predvsem stalni gostje, se dogaja obletnica.­ Mučna, zoprna, nekaj, česar Onadva, zakonski par in lastnika lokala, do pospravljanja po koncu zapiralnega časa nista predelala in spravila ven. Se pogovoriti in nato, čez čas, polno zaživeti.

Zato je med njima trenje in napetost, ki je globlja od preutrujenosti, globlja od površnih nasmehov, s katerimi naj pričarata gostom domačnost in sproščeno vzdušje. Njuna drama in obračun se dogaja pred ostalimi, mimo ostalih, gostje jima določajo ritem srečevanja za šankom in odhode nekam zadaj po zaloge, in Cartwrightova igra je spisana za par igralcev.

Ta potem odigra tudi nekatere prisotne, skupaj štirinajst vlog, od otroka, ki išče očeta, do parov, ki se napajajo z ljubosumnostjo in posesivnostjo, na finančnem izkoriščanju temelječih parov, pa do osamelih pivcev, ki jim kapljica prikliče mrtve ali za hip ponudi privid družabnosti, ki naj prikrije osamljenost. Igra za par igralcev, ki ob mučni in zoprni zakonski drami, podloženi z izgubo, odigrata še celotno atmosfero in prisotne kot živo kuliso, pred katero se vse odvija.

Režiser Luka Martin Škof postavlja te prizore iz delavskega bifejskega odklopa v jezikovno ustrezno razgibanem in razčlenjenem prevodu Srečka Fišerja, prehajanje v različne like pa podpira kostumografija Lea Kulaša, ki omogoča hitro, skicirano karakterizacijo, hitre menjave, menjavo vtisov.

Dva je predvsem igra za par igralcev z velikim razponom, za dva, ki se lahko v hipu prelevita, z eno potezo, z nekaj spremembe dikcije in drže v nekoga drugega, drsita skozi različne sentimente in poseljujeta značilne drže in tike različnih generacij, pa spet nazaj.

Koprsko uprizoritev igralsko nosita Mojca Fatur, enkrat naivna punčara, drugič vase potegnjena in introvertirana, kot senca prozorna in skoraj posušena starka, predvsem pa uporna in malo zoprna gostinka, ki ne more več molčati, in tudi samorazdiralna poplakovalka bolečine, ki jo anestezira s povsod prisotno pijačo.

Vojko Belšak je navzven manj občutljiv, njegovi mladostni frajerji so v glavnem paraziti in samovšečneži, kot starček pokaže nekaj skrivnostne in nedoumljive nežnosti, kot lastnik lokala je zakril zakonsko praznino s pragmatizmom in potrebo po zaslužku, preživetju.

Občasno pogrešamo nekaj več dinamike, tako v tempu in intenzivnosti uprizoritve, morda tudi v notranji napetosti posameznih nastopov. Kljub temu pretežni del, tudi zaradi teme te pridušene uprizoritve, ki se morda premalo spusti na področje humorja pri izrisovanju ospredja, občudujemo sposobnost igralske transformacije in gladko prehajanje navzven in nazaj v svet, ki mu ne moreta pobegniti. Čeprav nam ponudijo luč na koncu tunela.