Ocenjujemo: Evripidova Medeja v SNG Maribor

Morda najradikalnejša predstava Oliverja Frljića.

čet, 19.01.2017, 18:00


Če sodimo po modusu predstave Medeja, se zdi preokupacija režiserja Oliverja Frljića z vprašanjem »ženskega subjekta v družbi« obsojena na obupno priznanje popolne nemoči in resignacije. Gre za razdramatiziranje izvirnega besedila v serijo prizorov, ki jih zaznamuje hiperintenzivna čustvenost monologov in dialogov, celotno dogajanje pa poteka v skoraj histeričnem krču, ki se razplete v groteskno travestijo.

Tekst sicer ostaja osrednji agens predstave, vendar je obenem nosilec in označevalec ter svojevrstna negacija njegovega dometa. To se manifestira v hitrem in hlastnem, mestoma celo komaj razumljivem­ govoru, še bolj pa v ponavljanju določenih replik. Res jih lahko razlagamo tudi kot poantiranje najpomembnejših premis, ki ne smejo biti tako kot v klasični drami zgolj del umetelno konstruiranega in komponiranega dogajanja, temveč svojevrsten statement, ki ne sme biti spregledan, vendar je repeticija obenem znak, da so v današnjem vsesplošnem neizmernem čenčanju besede jalove, neučinkovite in brez prave vrednosti.

Zato je potrebna tudi radikalizacija akcije. Medeja se poda na vsesplošen morilski pohod, na koncu katerega pa ni čutiti zmagoslavja ali vsaj zadoščenja obupanca. Predstava se izteče v nekakšno postapokaliptično stoično indiferentnost in izpraznjenost. Frljiću pri tem obenem uspe personalizirati in humanizirati mitične junake in mitizirati slehernika, vsi imajo prepoznavne osebne in simbolne karakteristike, zasluga za to pa gre seveda predvsem igralkam in igralcem.

Nataša Matjašec Rošker v naslovni vlogi znova manifestira svojo prepričljivo igralsko raznovrstnost, ko se hipoma prelevi iz vzvišenega arogantnega objekta v ponižen subjekt, iz razčustvovane sentimentalnosti v posmehljivost, iz neomajne odločnosti v desperatnost ..., skratka, prisotna je stalna dvojnost, ki jo ne nazadnje simbolizira tudi njena oprava iz hlač in krila. Branko Jordan kot Jazon je precej bolj enodimenzionalen, njegove amplitude so šibkejše, podobno velja za ostale protagoniste, čeprav ne zaradi njihovih morebitnih pomanjkljivih igralskih kvalitet, temveč zaradi jasne režiserjeve intence, da mora osrednji lik dominirati, vsaka razpršenost pozornosti bi otopila ost projekta.

Tega fokusa ne zmoti niti razkošnost vizualnega, ki ponekod meji na spektakelsko formo. Zdi se, da jo Frljić ob osnovni funkciji ilustrativnega uporabi tudi kot prikaz prenasičenosti sodobnega podobotvorja, ki kljub izjemni sugestivnosti – podobno kot besede – nima več skoraj nobenega učinka. Efekt travestije se še stopnjuje z lahkotnim vložkom muzikala, pa uporabo dežnika kot priročnega pomagala, da se prebije skozi slapove krvi, ironično zapeta Internacionala, ki prav tako nima več stvarnega naboja ...

Kljub reinterpretaciji klasičnega teksta in skoraj popolnem umanjkanju zanj značilnega jasno prepoznavnega aktualnopolitičnega oziroma družbenega angažmaja, je Medeja morda najradikalnejša od vseh Frljićevih predstav. Res jo z njegovimi drugimi projekti druži občutek katastrofičnosti in brezizhodnosti, vendar sta poudarjena tudi kritično-ironična distanca in zadržek ne samo do obravnavane teme, temveč tudi do poslanstva gledališča in umetnosti nasploh. Kratka, zgolj enourna, vendar zelo učinkovita doza drame, melodrame in satire, ki sporoča, da so se časi od antike do danes za žensko korenito spremenili, v resnici pa zanje položaj ostaja skorajda nespremenjen. Brutalen obračun z moškim svetom in svetom moških je tako mogoč le na odru, kar je ne ­nazadnje zgolj fikcija.

Peter Rak

Prijavi sovražni govor