Tiskane izdaje
Ko Moški (Gregor Baković) z vse bolj stopnjevano resignirano vdanostjo roti neznane prišleke v svojem domu, nekako v stilu, »Pejte ven … Pejte že enkrat stran …«, je njim, ki se nad tem naslajajo, nam kot tretjemu očesu in njemu počasi jasno, da se čudaško mukotrpen vdor v njegovo intimo ne bo končal kar tako, če sploh.
Prijatelji (1967) japonskega avtorja Koboja Abeja so zaradi nevtralnosti kulturnopolitičnega ozadja izjemno »tranzitno« besedilo (v slovenščino ga je prevedel Iztok Ilc), speto med abstraktnost in arhetipe, zato se zmore vsakič znova hvaležno prilepiti na izbran sociološki kontekst. Zdi se, da Abe pluje med dvema ekstremoma; popolno bizarnostjo in čisto banalnostjo.
Zgodbo o »kačjem« vdoru neznane družine (ali je ta biološka ali gangsterska, za končni učinek ni tako usodno) v izoliran, varen dom posameznika nastavi kot družbeno priliko, z njo sooči individuuma in skupino (skupnost, družbo, državo …), njuno srečanje pa ni zgolj nefunkcionalno, temveč docela uničujoče.
Družina, ki se sicer nenasilno priplazi v dom Moškega (kar je razlog, da se žrtev ne more pravno zaščititi) in z lahno pretkanostjo nad njim zganja teror, ga želi nežno naučiti lepih družbeno standardiziranih manir in na koncu brez umazanih rok sofisticirano izpelje njegov umor, je izvrstna paralela s tiho agresijo civiliziranega sveta, ki na koncu, še sami ne vemo, kdaj, venomer slavi naš individualni potop.
V režiji Mateje Koležnik (in dramaturgiji Mojce Kranjc) kmalu razberemo dve ključni tendenci: prva je, da se interpretacija Prijateljev ne bo obregala ob lokalne premise in vsiljevala poimenskih aktualizacij, raje nam bo razprla svobodno polje razumevanja in s tem morebitno višjo stopnjo predvsem intimne identifikacije. V tej potezi referenčne apolitičnosti lahko sicer razumemo tudi političnost uprizarjanja, a ta namerna odsotnost konkretnega obenem (z)drsi na stran »politično korektnega«. Krovni interes postavitve je namreč zlasti v raziskovanju interdisciplinarnih potencialov besedila.
Perverznost, če smo grobi, ali zanimivi paradoksi, če smo uglajeni, vznikajo v mreženju, sooplajanju izvedbenih postopkov, ki jih lansira v dogajanje predvsem koreografski pečat Matije Ferlina, ki »familijo manipulantov« zasnuje kot nerazdružljiv skupek, gmoto, ki se premika po sceni kot migetalkarji, mednje vstavlja kinestetično namagnetenost, njihovi premiki so kot verižna reakcija, zmeraj premišljeni in do potankosti zrežirani, zato so liki na eni strani skoraj fantastični, kar ne pomeni, da jim to odvzema priporočljivo (vsakdanjo) srhljivost, ravno obratno, z njo jih še bolj zalaga.
Še posebej, ker z zloveščo psihično neuravnovešenostjo, srepimi pogledi in čudaško komunikacijo sprožajo nadležno paranojo. Geslo »če je že situacija tragična, bodimo vsaj mi (ki jo uprizarjamo) komični« se v najbolj izstopajočem tonu razplamti pri Ivu Banu kot Očetu in seveda Gregorju Bakoviću kot osrednji figuri žrtve, ki absurdnost situacije dosledno gradi na psihološkem nivoju, v svoji nesreči ostaja komično naiven in duhovit, tudi kadar je do konca razrvan, ter odmerjeno posrečen v ideji, da bo njegovo pristno človeško upanje izpodrinilo nevzdržno realno stanje (trenutne) večine.
Tankočutno obrobljena z melanholično glasbo Mitje Vrhovnika Smrekarja in premičnim scenografskim kvadrom Marka Japlja poseže v uprizoritev tudi sfera filmske melodramatičnosti ter kadriranja in ni dvoma, da postavitev ne bi bila idejno izčiščena in igralsko disciplinirana, le nekje na poti k brezhibnosti je uplahnel naboj čvrste in dolgotrajne dogodkovne substance, ki naj bi ostala, ko gledališče mine.
