Ocenjujemo: Gospoda Glembajevi

Znamenita drama Miroslava Krleže Gospoda Glembajevi, ki je ob prvi izvedbi davnega leta 1929 doživela izjemen uspeh in postala ena izmed avtorjevih najpogosteje izvajanih odrskih stvaritev, je po osemdesetih letih dočakala ponovno rojstvo, in sicer v baletni različici. Neoklasično pripoved o »agramerski« patricijski družini si je zamislil koreograf in režiser Leo Mujić, ki je pripravil tudi libreto in izbral glasbo (iz opusov Ludwiga van Beethovna in Sergeja Rahmaninova).

Odločitev za prenos reprezentativne snovi hrvaške književnosti na baletni oder – nedvomno velikanski izziv za koreografa, njegove sodelavce in celoten ansambel– je vzbudila tudi zanimanje številnih občudovalcev Krleževega dela. Krstno izvedbo nove baletne drame so pospremile ovacije tako baletnih privržencev kot literarnih poznavalcev pa tudi odlične strokovne kritike. Navdušenega odziva so bile deležne tudi ponovitve.

Premiera je slovesno sklenila baletno sezono zagrebškega Hrvaškega narodnega gledališča. Čeprav je levji delež v zasnovi predstave Mujićev, tolikšen uspeh projekta ne bi bil mogoč brez usklajene uprizoritvene ekipe – umetniškega svetovalca Vlaha Bogošića, soavtorja dramaturgije Ivana Lea Lema, scenografa Stefana Katunarja, kostumografke Manuele Paladin Šabanović, oblikovalca svetlobe Aleksandra Čavleka, oblikovalca zvoka Sveborja Zgurića, baletne mojstrice in koreografove asistentke Suzane Bačić ter, navsezadnje, izjemno uigranega baletnega ansambla, ki mu gre vse priznanje za plesno soustvarjalnost in prepričljivo oblikovanje dramskih likov. Z izborom glavnih plesalcev je Mujić dokazal, da je temeljito seznanjen s potencialom ansambla.

Prolog predstave je napoved dramskega konflikta. Na odru se pojavi mali Leonov sin, za njim pa se dviga zastor in razkriva družinsko drevo Glembajevih v mimohodu »fantastičnih« figur iz odmaknjenega časa Marije Terezije. Polagoma iz tega sprevoda izstopajo liki, ki bodo del dramskega zapleta. Ta se razvija na odprtem odru, ob minimalističnih scenografskih posegih, ki dodatno označujejo dejanje. Elegantno kostumografijo bogatijo učinkoviti dodatki (pokrivala in maska); zapišem lahko, da že dolgo nisem videla kostumov, ki bi ustrezali značajem nosilcev oseb, ne da bi pri tem ovirali oziroma kazili plesni gib. Koreografov delež deluje premišljeno, spojen s svetlobnimi oziroma zvočnimi učinki ter z dramsko-plesnim izrazom nastopajočih. Pred nami se tako odvije prava drama brez besed, razumljiva tudi gledalcu, ki ne pozna Krleževe predloge.

Igra ansambla in vseh solistov je bila brezhibna, a naj izpostavim Guilherma Gameria Alvesa in njegovega starega Ignjata Glembaja, ki doseže vrhunec v prizoru umiranja. Plesalec se je ponovno izkazal kot mojster v oblikovanju vloge. Tudi Nataliji Horsnell je v vlogi Baronice Castelli uspelo s plesom izraziti dramsko govorjeno besedo. Leoneja Glembaja je Takuja Sumitomo ob izjemnem baletnotehničnem razponu dogradil z igro, s klimaksom v erotičnem duetu z Baronico (prizor je postavljen na klavir). Pohvala gre tudi kreaciji Sestre Angelike, ki jo je odigrala Catarina Meneses, nekdaj up mariborskega baleta.

Obravnavana izjemna baletnodramska stvaritev se po mojem mnenju uvršča med znanilke novih smernic koreografskega izraza, kar je mogoče zaslutiti iz konteksta mednarodne baletno-plesne scene, na primer iz letošnjega izbora nominirancev za tako imenovanega baletnega oskarja (nagrada Benois de la danse). Kdo ve, morda bo že prihodnje leto med nominiranci tudi Leo Mujić.