Tiskane izdaje
V stolpu Škrlovec v Kranju je domače Prešernovo gledališče v koprodukciji z ljubljanskim Škuc gledališčem uprizorilo slovensko odrsko praizvedbo drame sodobne francoske avtorice Marie NDiaye Hilda (1999).
Besedilo, ki je bilo napisano za radio, je po dveh slovenskih radijskih oživitvah tokrat v novem prevodu Suzane Koncut ter ob sodelovanju dramaturginje Anje Krušnik Cirnski tudi v tretje, a tokrat na komorno prizorišče, postavil režiser Alen Jelen.
Univerzalno razmerje med gospodarico in služkinjo, dekadentno svojeglavo gospo Lemarchand ter njeno vse bolj razosebljeno in popredmeteno sužnjo Hildo, ki je ves čas dogajanja pomenljivo odsotna, je postavljeno v današnje okolje globalnega kapitalizma, v katerem prevladuje nasprotje med manjšino privilegiranih in nenasitno pohlepnih delodajalcev ter večino izkoriščanih in nemočnih delojemalcev.
Hildino zgodbo postopnega človeškega razosebljenja in popredmetenja nam posredno razkrivajo domišljeni dialogi med kultivirano, samogovorno gostobesedno ter čutno in čustveno izpraznjeno meščansko soho gospodarice ter Hildinim izobrazbeno in družbeno podrejenim možem Franckom.
Neenakopravnemu besednemu spopadu med puhlim, a zmagovitim leporečjem nebrzdane gosposke polaščevalke ter med jecljavim in družbeno zatrtim »kruhoborcem« za golo preživetje dodajajo pomenljive razsežnosti in osvetlitve skope, a subverzivno uporniške intervencije še »neukročene« Hildine sestre Corinne v sklepnem delu drame.
Spor med nosilnima antagonistoma so ustvarjalci učinkovito postavili na vzdolžno in razmeroma ozko prizorišče med dvema tribunama za občinstvo, ki je ponudilo najtesnejši stik gledalcev s protagonisti. S stilnim salonskim dvosedom in bogatim lestencem na enem ter visečo boksarsko vrečo in lesenim zabojem na drugem koncu »prehoda« so asketsko nakazali temeljno nasprotje med izhodiščnima družbenima okoljema (scenograf je Branko Hojnik).
K drastičnemu razlikovanju med kičasto lažnivo pozunanjenostjo zdolgočasene gosposke ter skromno preproščino »kruhoborcev« za vsakdanje preživetje so učinkovito prispevali pomenljivi kostumi Belinde Radulović, maska Mateja Pajntarja in opazne socialnozvrstne razlike v odrskem govoru (lektorica Maja Cerar). K nerealističnemu in mestoma nedoumljivo zagonetnemu vzdušju dogajanja je prispevala glasbena oprema Darje Hlavka Godina.
V asketski postavitvi režiserja Alena Jelena, ki pričakovano tudi v tridimenzionalni oživitvi zahtevne predloge najprej računa na prepričljive interprete, a si zna učinkovito pomagati tudi z domišljenimi odrskimi poudarki (npr. risanje in brisanje črte s kredo na tla, meje med protagonistoma, razredoma; sklepna zunanja pretvorba gospe Lemarchand v Hildo), je nosilno večplastno vlogo gospe Lemarchand prepričljivo, virtuozno in presunljivo izoblikovala Darja Reichman.
V mnogih podrobnostih je oživila vso strašljivo mrtvoudnost ponarejenega zunanjega leporečja, svetovljanstva in dobronamernosti, a tudi vse grozovite notranje stiske, krče, bolečine in zatajene krike popolne izpraznjenosti, odsotnosti smisla ter nezadoščenosti.
V vlogi z bojem za golo preživetje brezupno ukročenega ter trajno ponižanega in zatrtega Hildinega moža Francka je premočrtno nastopil Miha Rodman ter v epizodi naravne svobodne osebe in (še) neukročene upornice Vesna Pernarčič.
