Tiskane izdaje
Rossinijeve opere buffe so v dramaturškem in stilističnem pogledu zaradi vrhunske in od tekstovne predloge neodvisno komponirane glasbe ter libretov, ki izhajajo iz gledaliških konvencij 17. in 18. stoletja, za režiserja velik izziv.
Jean-Pierre Ponnelle je videl rešitev tega neskladja v uprizarjanju z ironično distanco, pri čemer se glasba in odrsko dogajanje zlijeta tako, da scenska uprizoritev interpretira glasbo (partituro) z gibanjem na odru.
V nasprotnem primeru je možen le »družbenokritični« režijski pristop, ki v glasbi nima estetskega pokritja (kot na primer pri Mozartu), ali pa gradnja na gledaliških učinkih in konvenciji, pri čemer se glasba zreducira na raven ilustracije dogajanja.
Pri tokratni mariborski uprizoritvi Italijanke v Alžiru se je zgodilo zadnje. Režiserju Pieru Francescu Maestriniju sicer ne moremo oporekati vrste dobrih domislic. Dogajanje je postavil v sodobnost, pri čemer se mu je s pomočjo kostumografa Luca Dall'Alpija (scenograf ni imenovan oziroma je izbrisan!) račun ponekod izšel, drugje pa ne.
Za uprizoritev je značilna splošna »preobloženost« scenskega dogajanja z režijo, pri čemer se ritem že tako ne prav čvrste celote dela ponekod po nepotrebnem prekinja ali pa režija ne omogoča glasbenodramaturško učinkovitih izpeljav. To je bilo še posebej opazno v prvem finalu, v katerem je treba dogajanje predvsem gladko in logično pripeljati do splošne zmede kot vrhunca dejanja.
V vsakem primeru se režiser na glasbo, zaradi katere Rossinijeve opere še vedno uprizarjamo, ni kaj dosti oziral. Zato je tudi glasbena interpretacija solistov v znamenju vsesplošnega karikiranja ponekod zašla prek slogovno sprejemljivega.
Rossinijev operni slog je »bel canto«, kar pomeni »lepo petje«. Tega pa ni bilo prav veliko. Še najbolj se mu je približala Guadalupe Barrientos v naslovni vlogi. Pevka je s prisotnostjo povsem napolnila oder. Izjemno zahtevna vloga ji tehnično ne predstavlja ovir. Svoj nastop je v okviru režijskega koncepta izpeljala odlično.
Zaradi režije se sicer ni mogla odreči glasovnemu karikiranju, je pa zato njen glas v lirskih umirjenih delih v finalu drugega dejanja zazvenel tudi v izjemno lepi barvi. Na tem temelju bi bilo treba pevsko izoblikovati vlogo, glasovno karikiranje pa uporabiti le kot začimbo.
Lindoro je ena najzahtevnejših in najbolj izpostavljenih lirskih tenorskih vlog. Martin Sušnik ji po barvi glasu dobro ustreza, je pa vloga daleč nad njegovimi tehničnimi zmožnostmi (izenačenost vokalov in s tem povezana kontinuiteta volumna v spevnih delih, kolorature) in pisana v tessituri, ki ji (še) ni kos. Tega niso mogle prikriti ne skrajšave ne kaka transpozicija za oktavo navzdol. Mu bo pa vloga v tehničnem pogledu verjetno koristila, ker zahteva zelo fokusiran pevski nastavek.
Savio Sperandio kot Mustafa se je v okviru danega režijskega koncepta dobro obnesel, vloga zahteva tudi večjo glasovno gibkost in posledično manjša prilagajanja tempov pevčevim zmožnostim. Najboljši vtis je pustil v ariji v prvem dejanju. Jaki Jurgec je bil kot vedno scensko suveren in živ, vendar je izrazit pevec karakternih in ne belkantističnih vlog.
Andreja Zakonjšek Krt je pevsko korektno opravila svojo nalogo, medtem ko je pri Amandi Stojović motil tremolo. Vloga Halyja se običajno zaseda z basom ali baritonom z basovsko barvo, zato je bil angažma Darka Vidica manjše presenečenje. Pevec je sprva kazal nekatere ne prav spodbudne manire (npr. tremoliranje na zaključnih tonih fraz ipd.), na koncu pa je presenetil z arijo, ki je bila zdaleč najboljši del njegovega nastopa.
Dober je bil moški zbor s kompaktnim in homogenim zvokom, ki je pod vodstvom Zsuzse Budavari-Novak dosegel velik napredek. Upam, da se gledališko vodstvo zaveda, kako pomemben je njen prispevek za celotno gledališče. Je pa tudi čas, ko bo treba nameniti več pozornosti oblikovanju kakovosti zvoka, zlasti zmehčati ton v dinamiki forte.
Dirigent Gianluca Martinenghi je poskrbel za dober glasbeni študij. Zahtevni ansambli (z izjemo kakega mesta v drugem dejanju) niso kazali večjih razpok. Glede na razpoložljivo zasedbo je moral sklepati številne kompromise, kar je šlo včasih tudi na račun forme. So pa ponekod tempi brez prave potrebe šli čez ritmičnoartikulacijske zmožnosti ansambla.
V izvedbi šibkejša sta se pokazala prvi finale, ki (predvsem zaradi režije) ni imel jasnega loka, ali pa kvintet v drugem dejanju, kjer je bila zmešnjava »statična«. Orkester je igral kultivirano in glede na običajno izvedbeno raven presenetil z artikulacijo godal, ki je v Rossinijevi glasbi še kako pomembna. Verjetno gre velika zasluga za to tudi koncertni mojstrici in odlični glasbenici Oksani Pečeny. S pihali in trobili je bilo manj sreče. Izvedba Italijanke v Alžiru zahteva vrhunske in tehnično virtuozne soliste, ustrezne po glasovnem timbru in odrskem tipu.
Zaradi specifičnih zahtev tovrstnih vlog so danes številni pevci specializirani prav za Rossinija in soroden repertoar. Sicer dobrodošla repertoarna odločitev bivšega umetniškega vodje Pionnierja je bila v zasnovi očitno brez pravega pokritja. Ob temeljitem premisleku uprizoritve se zato poraja misel, da je imel režiser v svojem pristopu glede na celoto okoliščin (ne pa v režijski izvedbi) morda celo prav.
