Tiskane izdaje
Naslova Italijanski novi val, ki je bil predstavljen v dvodelnem večeru, ne gre razumeti kot novega plesnega fenomena, pač pa, podobno kot v primeru novega avstrijskega in madžarskega vala, ki sta bila v minulem letu prav tako uvrščena v program Plesne Vesne v Španskih borcih, kot prikaz sveže in vitalne produkcije mladih, tokrat dveh italijanskih ustvarjalcev. Navsezadnje je večina sodobno plesne produkcije vpeta v mednarodni kontekst in koprodukcije, sami ustvarjalci pa se izobražujejo in delujejo širom Evrope.
Piergiorgio Milano, ki je v prvem delu večera nastopil s solom Pesadilla/Nočna mora, je pred študijem koreografije na amsterdamski plesni šoli SNDO končal izobraževanje cirkuške umetnosti v Turinu in Toulousu, pred ustanovitvijo cirkuške plesne skupine 320CHILI pa je med drugim sodeloval s slovensko skupino FourKlor, ki jo vodi Branko Potočan. Polurni solo Pesadilla/Nočna mora je krajša verzija istoimenske celovečerne predstave, ki jo kasneje razvil v duet, v njej pa uporabil rekvizite, ki so v solu »zgolj« gibalno nakazani.
Avtor se loteva sanjskega sveta, v katerega budna realnost vstopa predrugačena v natrganih in absurdnih tekoče povezanih bivanjskih stanjih. Avtorjevo izhodišče je pretrgana povezava duha in telesa, pri čemer duh z zamikom in nemalokrat presenečeno sledi nenadzorovanim, mestoma skoraj povsem avtonomnim gibom, kar z zelo natančno in celo osupljivo mehko fluidno izvedbo ustvarja učinek tesnobnosti in humorja.
Prav tako premišljena je zvočnost, ki vsebuje prvine jazza in je v sozvočju s plesalčevimi gibalnimi sekvencami, vzetimi iz nemih filmskih komedij, zlasti filmov Bustorja Keatona. V Pesadilli se grotesknost prepleta z melanholijo, imaginarni predmeti, kot so stol, kravata, čevlji itd., pa prehajajo drug v drugega vse do trenutka, ko zazvoni budilka in se sanje iztečejo v budnost, sanjavčev spomin na spečo izkušnjo pa se nemara shrani za naslednje nočno potovanje.
Koreograf in perfomer Marko D'Agostin ustvarja na področjih plesa, gledališča in filma in je med drugim sodeloval z znamenitim italijanskim gledališčem Societàs Raffaelo Sanzio ter britanskim koreografom Nigelom Charnockom. V polurnem solu Vse je v redu se loteva brezdelja – kot pravi sam, stanja (ne)dejavnosti, zelo pomembnega pri možganskih procesih, ki so povezani z ustvarjalnostjo, spominom in čustvi. Uvodoma plesalec izvede izjemno hitro kaskado govora v več jezikih, čemur sledi prav tako hitra plesna kaskada zelo različnih gibalnih slogov.
Drug v drugega drsijo elementi baleta, sodobno plesnih tehnik,catwalka z modnih brvi, plesne kombinacije iz videov Beyonce itd. Zgoščene in intenzivno izvedene raznotere gibalne sekvence gledalca zapeljujejo z odlično izvedbo in hkrati uprizarjajo kompulzivno kopičenja informacij, v katerih bazen smo vsakodnevno potopljeni.
