Ocenjujemo: Kaj če

Plesna predstava Maje Delak. Zavod Emanat, Ljubljana.

čet, 06.02.2014, 12:00

Izhodišče avtobiografskega sola Kaj če je obdobje, ko »ženske postanejo stare, moški pa se soočijo s krizo srednjih let«, kot omenjeno življenjsko tranzicijo na nekem mestu v predstavi ubesedi avtorica.­

Kdaj, če sploh, nastopi ta čas, ki tako dojet spada med »dominantne zahodne predstave o družbeno sprejemljivih načinih bivanja« in s katerimi avtorica obračunava v enourni predstavi, je pogojeno kulturno in individualno, pri čemer je individualno tako ali drugače kulturno predelano − kot neprijetno neobhodno dejstvo ali kot vsiljena predstava, vredna kritične obdelave.

Jedro, okoli katerega se vrtijo avtoričini razmisleki in osebne anekdote ter besedila, pospremljeno oziroma prekinjeno z gibalnimi sekvencami, je telo, določeno s spolom in izpostavljeno­ kot poklicni medij, ki so se mu z leti nabrale poškodbe in ni več zmogljivo, kot je bilo nekdaj.

V vrtinčenju okoli izhodišča se znajdejo avtoričine osebnostne poteze, zagate, travme, projekcije, fantazme, ki jih poskuša umeščati na raven univerzalnega in jih Maja Delak izreka bodisi sede na stolu, postavljenem v ozadju, bodisi v mikrofone, razpostavljene po odru.

Njena pripoved je zgodba o zapravljenih (domnevnih) priložnostih, o zamujenih trenutkih, ki so ponujali pravo odločitev oziroma odločitev za pravo stvar, o njenem slabšem položaju v primerjavi z drugimi, o diskontinuiteti med lastno preteklostjo − pri tem s cinično distanco, ki naj bi ustvarila duhovit učinek, uprizori svojo prvo koreografijo, ki jo je postavila s sošolkami pri trinajstih letih − in sedanjostjo ter strahom pred negotovostjo in prihodnostjo.

Zaplet tiči v sedanjosti, v kratkem stiku avtoričine biti in njenih simbolnih funkcij − umetnice, matere, partnerke, ljubimke itd., ki sproža krivdo in sram. Celo bolj kot sram, glede na to, da imamo opravka s pripovedjo, je na delu krivda, ki jo, čeprav vzbuja nelagodje, kot svojo enkratnost avtorica z lahkoto vzame nase.

Njeni besedna in gibalna izvedba sta v neprestanem krču, kar podkrepljuje zanimivo premišljeno glasbeno okolje zvočnih nanosov (Luka Prinčič), prek razkrivanja svojih »najintimnejših« zadreg pa Maja Delak nenehno ostaja osredotočena na svoj jaz, in, kar na nekem mestu tudi samoreflektira, se ne neha pritoževati: in potem sem ugotovila, da moram delati več, da več tipkam kot plešem, da je vojna dobra za kariero, da bi mi bilo lažje, če bi bila fant, da iritiram mlajše kolegice, če se ne obnašam letom primerno, itd.

Kakorkoli že je solo Kaj če neprizanesljiva kritika dominantnih družbenih predstav, se Maja Delak ujame v eno od dominantnih potez sodobne zahodne družbe − v narcisistično masiranje lastnega ega, v katerem se neustavljivo »iskreno« pritoževanje subjekta kot žrtve lastnega spola, delovnih razmer, kulture in družbe prekriva z zapovedanim užitkom ­samorazgaljanja.

Prijavi sovražni govor