Tiskane izdaje
Sicer samostojnima štiridesetminutnima predstavama, ki so ju avtorji in izvajalci – plesalci ansambla EnKnapGroup – postavili v sodelovanju s študenti Akademije za vizualne umetnosti (AVA), je skupno najmanj troje: obe združujeta več medijev, v njunih vsebinskih izhodiščih se prepletajo sanje, domišljija, želje in obsesije, še najmanj običajna za skupino EKG pa je vključitev obilice teksta.
Ana Štefanec in Tamás Tuza, avtorja prvega dela večera Kar ostane, sta za literarno in atmosfersko izhodišče uporabila roman Življenje pred seboj Romaina Garyja in v njegovem duhu ustvarila »dodatek, izmišljeno poglavje«.
Žal slabo razumljivo angleško besedilo, ki je sicer dostopno v programski knjižici, starejši moški glas pripoveduje v zamolklih gostih zvočnih legah med projekcijo črno-belega filma na ovalnem platnu, na katerem glavna lika – žensko in moškega – v krhkem partnerskem razmerju srečanj, odhajanj in vračanj utelešata Ana Štefanec in Tamás Tuza, ki med filmsko projekcijo na odru v poltemi plešeta v paru.
Ob sicer zanimivo povezanih scenskih ravneh se zastavlja vprašanje, zakaj sta se avtorja v uprizarjanju nemih filmskih likov izognila njunemu najmočnejšemu mediju – plesu, s katerim bi lahko učinkoviteje prispevala k poetičnosti filma in teksta. Film odlikuje izvrstna kamera snemalca Boruta Bučinela, ne pa tudi režija Matevža Jermana, ki se z avtorjema podpisuje pod scenarij in asociativno spleta ničkolikokrat videne, tako rekoč stereotipne elemente art filma, od lebdečega belega peresa, polžastih stopnic, prižganih vžigalic, zlate ribice in partnerskih prizorov v stanovanju.
Scenski prostor, ki ga naseljujejo Ida Hellsten, Luke Thomas Dunne in Bence Mezei, avtorski trojec drugega dela večera Kaj se zgodi, ko se dotakneš, učinkuje kot subjektivna, zaradi lahkotnih, četudi ne ravno posrečenih kostumov na puščavo spominjajoča pokrajina, ki je ne obvladujejo naravni zakoni, ampak izmuzljivi mehanizmi sanj, v katerih kot scenski elementi visoko v zraku lebdijo skale in, kot v eni od treh pripovedi, letijo krave.
Kljub sanjsko fantazijsko strukturiranim pripovedim je predstava zasnovana v enostavnem linearnem sosledju: vsak od nastopajočih v »svojem« prizoru pove svojo »zgodbo«, medtem ko ostala dva v zatišju ozadja paralelno izvajata gibalne kombinacije po prostoru oziroma med risanjem po ozvočeni sivi steni, vse do konca, ki se izteče v pripovednem sozvočju nastopajočih in »srebrnem« dežju, ki oblije sanjavce.
Predstavi petih plesalcev skupine EKG sta zanimivi kot spust v doslej zanje manj preverjene medije, še bolj pa kot študije, kar velja tudi za sodelujoče študente akademije AVA, katerih izsledki so na voljo njihovim prihodnjim bodisi avtorskim projektom bodisi projektom, v katerih bi odigrali vlogo nastopajočih ali kakorkoli že sodelujočih.
