Tiskane izdaje
Začetek in konec sezone sta letos v mariborski Drami v znamenju Gogolja. Revizor in Mrtve duše nista sorodna zgolj zaradi avtorja, temveč tudi zaradi klasičnih linearnih ter epsko narativnih uprizoritvenih strategij in ne nazadnje zaradi igralca Vlada Novaka, ki je v obeh predstavah odigral osrednjo vlogo.
Repertoarni izbor ni presenetljiv, Gogoljeva groteskna in trpko ironična karakterizacija likov se pač zdi univerzalna in kot taka primerna za komentar današnjega časa, ki ga prav tako zaznamujejo prazna poza, spletke, sprenevedanje in konformizem.
Je pa med obema uprizoritvama precej razlik. Če je bil Revizor v režiji Diega de Bree na meji travestije oziroma jo je pogosto celo presegel, s čimer se ni problematiziral samo tekst in njegove možnosti performativnega, temveč tudi gledališče samo in predvsem pozicija igralca v njem, so Mrtve duše veliko bolj konservativne.
Pravzaprav gre za tradicionalni reprezentativni niz prizorov, pri katerih konverzacija, diskurz in fabula dominirajo kot popolna totaliteta, režiser Ivan Popovski ni v nobenem izmed elementov predstave presegel mainstreamovskih principov dramskega gledališča, vendar bi lahko izraz konvencija v tem primeru uporabili bolj kot kompliment in ne kot pejorativno oznako.
Vsaka »invencija« pač pomeni tudi določeno stopnjo distrakcije in izgube fokusa in četudi bi vsaj določene modifikacije kompozicijskih in formalnih struktur presegle vtis zgolj veristične interpretacije predloge Bulgakova, takšna odločitev režiserja ni samo legitimna, temveč tudi dovolj učinkovita.
Nekaj scenskih fragmentov, kot so, denimo, abstraktne podobe v zgornji horizontalni osi odra, odstopa od klasične dramske ikonografije; vendar te brez prave funkcije znaka ali simbola dobesedno in v prenesenem pomenu obvisijo v zraku in delujejo bolj kot tujek kot element drugačne vizualne morfologije, kar je ob nekoliko prenatrpanem odrskem inventarju ter okornih in zatikajočih se menjavah scenskega dekorja tudi najbolj nedomišljen del predstave. Te ob solidnih igralskih kreacijah postanejo skoraj nepomembne.
Nekateri liki, kot denimo Vladimir Vlaškalić kot Nozdrjov ali Nejc Ropret kot Manilov, so morda nekoliko pretirano karikirani, kar odstopa od sicer izrazitih, tudi grotesknih, vendar še vedno dovolj zmerno interpretiranih značajskih karakteristik, sicer pa šibkega člena v uprizoritvi ni.
Med manjšimi vlogami velja omeniti Ireno Varga kot Korobočko, ki še enkrat dokazuje mojstrski občutek za komično, vendar z ravno pravim »homeopatskim« odmerkom, ki generira smešno v okviru verjetnega in ne v izumetničeni preforsirani karikaturni maniri, seveda pa je to predvsem predstava Aleša Valiča in Vlada Novaka.
Valič kot Prvi je v predstavi spet sijajen, gre pač za igralca z izredno sugestivnim, pravzaprav kar magičnim glasom in gestiko, ki kot personifikacija Gogolja suvereno obenem razbija in povezuje posamezne prizore, ob tem pa mimogrede opravi še z nekaj drugimi manjšimi vlogami. Če je Valičev perfekcionizem tudi odraz profesionalizma in predvsem vrhunske kultiviranosti igralskega metjeja, ki z izjemno senzibilnostjo do zadnje podrobnosti in na videz brez vsakega napora podrobno razdela vsak miselni, značajski ali situacijski odtenek, prihaja Novak kot Čičikov do podobnega rezultata po povsem drugi poti.
S prirojenim smislom za igro presega pojem mimezisa, ne da bi se za to kaj posebej trudil, pristno realnost doživljajskega sveta vzpostavlja spontano, povsem identično kot pri Revizorju – ali ne nazadnje kot pri katerikoli njegovi gledališki ali filmski vlogi – funkcionira kot »naturščik« v pozitivnem smislu besede, kar daje predstavi realistično noto, brez katere bi se lahko hitro izgubila v sicer dognani in sofisticirani, vendar dokaj sterilni odrski simulaciji.
