Tiskane izdaje
Malo manj kot uro in pol trajajoča uprizoritev Pavla nad prepadom z minutažo sporoča dvoje; da se s filmsko formo ne spogleduje le znotraj uprizoritvenega jezika, ampak tudi z vidika časovne dramaturgije, in da gre za izjemno natempirano, do zadnjega detajla premišljeno in ekstremno fizično odrsko upodobitev o življenju Pavle Jesih, ikone slovenskega alpinizma in kinematografije.
Avtor besedila Andrej E. Skubic je v njeno biografijo vstopil z uravnoteženo nepristranskostjo; pred nami se razgrinja profil revolucionarke in aktivistke, ki je prodorna v idejah in uporniška proti oblastem, hkrati pa se izrisuje podoba ostarele in osamljene ženske, ki se s prikrito grenkobo in nevarno melanholijo ozira na svojo preteklost, njen nedostopni značaj (nič drugega kot odraz duševne ranljivosti) pa do konca pušča vtis mogočne enigmatičnosti.
Matjaž Pograjc se skupaj z igralsko zasedbo (Maruša Oblak, Katarina Stegnar, Barbara Ribnikar, Primož Bezjak, Uroš Kaurin, Boris Kos in Blaž Šef) v ta dokumentarni prerez – prav toliko kot pomembne tudi pozabljene – zgodovinske figure slovenskega športa in kulture zažene z vso silovitostjo uprizarjanja, ki želi na oder prenesti tako nevzdržen napor kot neizmerno lepoto alpinizma.
Če na eni strani režija z zahtevno plezalsko koreografijo (po scenografiji Tomaža Štrucla) podvrže izvajalce tako rekoč totalni (telesni) identifikaciji, jih na drugi sočasno v že skoraj igrivi maniri vnaša v polje stripovske fikcije (ilustracije Nine Bric, animacija Gregorja Baloga).
Spoj sproži večplasten učinek – ta komentira sam avdiovizualni medij (in posredno filmsko kariero Jesihove), medtem ko na percepcijski ravni dosledno vzdržuje duhovite izstope ob sicer nadvse resni dokumentarni obravnavi. Vnosom razdrobljenih montažnih postopkov v tej uprizoritvi kar ni videti konca: tekstopisec jih vpisuje na ravni hipnih časovnih (od mlade do ostarele Pavle), tematskih (od šikaniranja znotraj filmske skupnosti do alpinističnih stisk) in prostorskih premikov (od gorske stene do sodnih zaslišanj), režiser pa v nalaganju raznolikih žanrskih strategij in redefinicij igralskega telesa.
Vsa ta nakopičenost elementov se po zaslugi izčiščene artikulacije in izdelane gibalne ekspresivnosti celotne igralske zasedbe izbrusi v jasno in dinamično biografsko potovanje.
Pavla nad prepadom seveda ni le intimno retrospektivna zgodba o veličini Jesihove, kritično, a ne enosmerno očitajoče (kar je vsekakor sporočilna odlika uprizoritve) razpira tudi našo lastno zgodovinsko sliko, do katere imamo še danes nerazčiščena stališča do nekdanjih narodnih (nemško-slovenskih) navzkrižij, političnih zarot in spolne diskriminacije ter se namesto prevetrenega problematiziranja odločamo za njihovo varno pometanje pod preprogo.
Znotraj tako čvrste igralsko-kolektivne pripadnosti je nehvaležno omenjati izstopajoče, toda nemogoče je spregledati izvrstno profilirano, analitično in nepopustljivo vlogo Katarine Stegnar kot Pavle, ki z vso organskostjo ujame protagonistkin zagonetni značaj, natrpan z enormno količino trme, zajedljivosti, obsedenosti in trdožive vztrajnosti, ki jih igralka – tako se zdi – toliko ponotranji, da ji jih ni treba več inscenirati.
