Tiskane izdaje
Wendy Houstoun, ki je v preteklosti sodelovala z vodilnimi imeni sodobnega plesa in uprizoritvene umetnosti, kot so Nigel Charnock, Lloyd Newson in Tim Etchells, ter hkrati razvijala avtorski ustvarjalni izraz, se je ideja za plesni performans 50 dejanj (50 Acts) utrnila pri petdesetih letih, bolj kot biološko kulturno opredeljeni življenjski prelomnici, ki jo ženske, še toliko bolj, če delujejo v uprizoritvenih umetnostih, »predihajo« težje od moških.
Performans ne pomeni avtoričinega obračuna s preteklostjo, temveč v 50 prizorih obračun s sedanjostjo, v katerem se njen osebni odnos, ne le do staranja, ampak tudi do življenja in smrti, prepleta s kulturnim, socialnim in ekonomskim položajem ljudi od njihovega vstopa v srednja leta. Četudi ne gre za intimno izpoved, avtorica vključuje svoja večinoma poetična besedila, spisana v shakespearjanskem verzu, prav Shakespearov verz Življenje je oder tudi okvirja slabo uro trajajočo predstavo, vključno z izgovorjenimi oziroma projiciranimi didaskalijami v prvih in zadnjih dejanjih, poleg tega v uvodu napove, da bo nocoj govorila o staranju in o tem, kako je biti na odru.
Wendy Houstoun gostobesedno govorjeno in na platno projicirano besedilo povezuje z vizualnimi črno-belimi posnetki tekajočih ljudi v različnih kulturnih prostorih, z zvočnimi posnetki intervjujev in sej britanskega parlamenta, z različnimi instantnimi vprašalniki o odnosu do sreče in smrti ter s plesnimi sekvencami in gledališkimi akcijami. Medtem ko ples predstavlja prilagajanje telesnih zmožnosti izvedbi, pa tudi obratno, iskanje izvedbe, na katero leta ne vplivajo, gledališka dejanja uprizarjajo upor proti družbenim kodam skozi bes in humor, ki pa sta precej zadržana in bi jima kaka lucidna domislica prišla še kako prav.
Prizor, ki ga izvede na kar nekaj mestih, je namerno naiven čarovniški trik, v katerem skuša z uporabo črne tkanine vsakič neuspešno pričarati svoje izginotje. To, kar ne uspe njej, bo prej ali slej uspelo naravnim zakonom, s čimer se proti koncu predstave, ko v ozadju prizorišča sede na stolu čaka na njen konec, sprva sprijazni, a se nato odloči za preživetje ter razmislek, ali naj tokrat nastop konča pompozno ali naj po tradicionalnem priklonu občinstvu odide proti zaodrju v garderobo. Medtem ko so staranje in z njim povezane spremembe neizogibne, si človek, dokler je živ, lahko prizadeva in tudi izbori svojo vlogo na družbenem prizorišču, naj bo to oder življenja ali gledališča – verjetno je prav to glavno sporočilo 50 dejanj Wendy Houstoun.
