Tiskane izdaje
Izbira Renskega zlata za začetek je precej nenavadna in glede na našo operno stvarnost zelo pogumna (tvegana). Vsa Wagnerjeva dela so uprizoritveno zahtevna, vendar med njimi zaseda Rensko zlato posebno mesto tako zaradi številnih izvajalcev kot njihove potrebne izvajalske usposobljenosti in izraznih zmožnosti. Ustreznost uprizoritve Wagnerjevih del je namreč pogojena z bistveno višjimi izvedbenimi standardi, ker so v njegovi zasnovi opernega dela besedilo, glasba in uprizoritveni prostor v drugačnem medsebojnem odnosu kot sicer. Prav Rensko zlato je v tem pogledu verjetno najizrazitejši primer.
Razumljivost besedila predpogoj
Za Rensko zlato je značilna »skromnost« odrskega dogajanja. Delo sloni predvsem na pevskih monologih in dialogih in je na gosto prežeto z mračno simboliko. Besedilo se pri Wagnerju glede zahtevnosti vsebine, njene zgoščenosti in bogastva psiholoških nians močno razlikuje od besedil večine repertoarnih del drugih skladateljev. Običajno izrazno vlogo melodike ob vsebinsko »razredčenem« besedilu, ki sicer omogoča poslušalcu razmeroma lahko dostopno spremljanje dogajanja, zamenja neločljiv spoj besede in glasbe, kjer vsaka beseda šteje in mora biti vsak stavek ustrezno izrazno izklesan. Zato je razumljivost besedila predpogoj za poslušalčev vstop v delo ter spremljanje in podoživljanje drame, ki stoji in pade z interpretativno prepričljivostjo.
Predpisana zasedba orkestra šteje več kot sto glasbenikov, ki jim mora biti kos štirinajst solistov. Potrebni so zreli pevci z velikim glasom, odlično izreko in velikim izraznim razponom. Ne preseneča, da se pevci posebej specializirajo za tovrsten repertoar. Glede zahtevane kakovosti pevcev v Renskem zlatu ni glavnih in stranskih vlog. Tudi male vloge lahko pojejo le tisti, ki sicer nastopajo v glavnih. Zgolj korektno ali lepo »odpete« vloge še zdaleč ne učinkujejo, kaj šele vzdržujejo potrebno pozornost in zbranost poslušalca v delu, ki traja brez premora skoraj dve uri in pol.
Enako pomemben protagonist je orkester s partom, ki po tehnični in izrazni zahtevnosti daleč presega siceršnji operni repertoar. Ne gre za običajno spremljavo ali razpoloženjsko »barvanje« situacij, pač pa za dejavno udeležbo v dramskem dogajanju, za dejaven dvogovor z besedilom ter njegovo pomensko in psihološko nadgradnjo, kar zahteva vsestransko prilagodljivost in ves čas prebujeno sodelovanje.
Dirigent odličen
Režiser Igor Pison se je zelo dobro spoprijel z materijo. Gotovo sta imela z dirigentom trdno oporo v dramaturgu predstave Gregorju Pompetu. Mitska snov je hvaležna tvarina za različne interpretacije. Dogajanje je postavil v »brezčasno sodobnost«. Likovno čista scena Petre Veber in dobri kostumi Sanje Grcić so nas nagovorili v sedanjiku, a zadržali zadostno odmaknjenost od konkretnega prostora in trenutka. Kljub skromnemu dogajanju v dramski zasnovi tega na odru ni bilo čutiti, kar je tako zasluga režiserja kot scensko prebujenih solistov. Režiser je znal hkrati začiniti dogajanje z diskretnimi in duhovitimi domislicami (npr. Plečnikov parlament kot Valhala ipd.). Predvsem pa mu gre priznanje, da se ni ustrašil glasbe in ji je zaupal, kadar je ta imela dovolj moči, tako da na oder ni vnašal odvečnosti. Nekoliko nerodna je bila Alberichova preobrazba v kačo, zlasti zaradi neskladja odrskega dogajanja z glasbo (preobrazbe bi bilo mogoče rešiti bolje), in še kaka malenkost, kot na primer polivanje pijače v prizoru na dnu Rena ipd. Tudi vpeljava plesalcev v koreografiji Gaja Žmavca ni bila vsiljiva in za spremembo so bili plesalci videti pripravljeni.
Dirigent Simon Krečič je z orkestrom napravil občudovanja vredno delo. Kdor je na primer v tej sezoni prisostvoval izvedbi predstave Don Pasquale, se je Renskega zlata lahko upravičeno bal. Orkester, sicer v manjši zasedbi od predpisane (pri nas ni ustreznega prostora za umestitev zahtevanega korpusa), je bil presenetljivo dostojen in brez večjih zdrsov. Tempi so bili ponekod »mediteransko« živahni. Pri Wagnerju odreja tempe besedilo, pri čemer je treba pevcem omogočiti izgovarjavo vseh soglasnikov v deklamaciji na način, primeren za velik prostor. Povedano drugače: občasno si je treba tudi »vzeti čas« in »dati čas«. Nekoliko bi kazalo izostriti artikulacijo v orkestru tako v glasbenih frazah kot v formalni strukturi in mestoma pazljiveje pripeljati nastop pomembnih vodilnih motivov, kar bi pripomoglo k večjemu kontrastu in omogočilo lažje spremljanje dogajanja.
Solistična ekipa je delovala v scenskem pogledu dobro, sicer pa precej različno. Po tipu glasov so bili pevci izbrani ustrezno, glede glasovnega volumna pa so se že pojavile zadrege. Največja zadrega je bilo gotovo podajanje besedila. Jasna artikulacija besedila je poleg povedanega tudi neodtujljiv sestavni del muzikalne in psihološke interpretacije, pri čemer so »bergle« v obliki nadnapisov irelevantne. V osmi vrsti parterja je bilo brez težav mogoče slediti le redkim. Po večini so bili solisti razumljivi zgolj občasno ali pa so bili glasovno prešibki glede na prostor nastopanja in orkestrski korpus. Tudi zato je bila izrazna nadgradnja bolj kot ne medla.
Nesporen produkcijski dosežek
Med izstopajočimi je bil Martin Sušnik v vlogi Logeja z zelo jasno izreko. Vloga se mu dobro poda, pevska in interpretativna nadgradnja pa še pride z zorenjem vloge. Vsekakor je bil nastop za mladega pevca lep dosežek. Ernesto Morillo kot Wotan je bil glasovno izdaten, scensko prepričljiv, a občasno povsem nerazumljiv. Opazno je bilo, da vlogo pozna, saj je imel mestoma izrazno zelo dobre trenutke. Glasovno razkošna in scensko markantna Guadalupe Barrientos bi bila lahko dobra Fricka ob boljši dikciji in večji izrazni premišljenosti. Podobno velja za Jureta Počkaja kot Albericha, čeprav je bil tudi njegov nastop glede na pevčeva leta in izkušnje dosežek. Tobias Peschanel je bil dikcijsko jasen in (z izjemo najnižje lege) zelo soliden Fasolt, medtem ko je bil Thomas Stimmel v vlogi Fafnerja glasovno in izrazno bled. Solidno je delovala tudi Sabina Cvilak kot Freia. Med Renskimi dekleti (Andreja Zakonjšek Krt, Valentina Čuden, Jadranka Juras), ki se glasovno niso ravno idealno ujemale, je izstopala prva. V manjših vlogah so nastopili še Zlatomira Nikolova kot Erda, Frederik Baldus kot Donner, Bogdan Stopar kot Froh in Dušan Topolovec kot Mime.
Mariborsko Rensko zlato je za naše razmere nesporen produkcijski dosežek. Vendar merilo kakovosti uprizoritve opere železnega repertoarja ne more biti uprizoritvena zahtevnost dela ali vložen napor, pač pa, koliko so ustvarjalci in izvajalci predstave izkoristili umetniški potencial uprizorjenega dela. V tem pogledu bi z izborom kake druge Wagnerjeve opere verjetno lahko prišli dlje.
