Tiskane izdaje
Pred nami so trije »aduti«: Shakespeare, Tomaž Pandur in igralska zasedba SNG Drama Ljubljana. Njihov seštevek se zaokrožuje v odrski priredbi Rihard III. + II. avtoric Lade Kaštelan in Livije Pandur (tudi dramaturginje), v tako imenovanem dramskem diptihu z epilogom o smrti.
Kaj ostane zapriseženemu režiserju »gledališča podob«, ko se odloči, da bo svoje vizualne ambicije prizemljil oziroma jih skrčil na raven statičnega esteticizma, med drugim tudi z namenom, da bo s tem igralcem razširil njihov interpretativni spekter?
Zgodi se to, da se uprizoritev zatakne v vmesni reži, kjer je pretirana scenska dekorativnost že skoraj prisiljeno pridušena, hkrati pa zaradi mlačne (operativne) režijske prisotnosti okrnjena doslednega tako psihološkega kot gibnega naboja. Zakaj doslednega; ker je nekompatibilnost igralske (de)psihologizacije tako očitna, da ne deluje več kot rezultat »igralske raznolikosti«, pač kot svojevrstna različica razsutega tovora.
Shakespeare, kakršen se odvija pred nami, je skrajno deklarativne narave, kot klop prisesan na svoj pregovorni sloves večne aktualnosti, Shakespeare zaradi Shakespeara samega, pa naj bodo intervencije krajšanja, lepljenja in križanja obeh celot izvirnikov še tako radikalne in avtorske. Ne gre za to, da se z izbranimi replikami v to »odrsko diskusijo« ne bi vnašali zametki ognjevitosti, paradoksov in vsebinske pretresljivosti, temveč zato, da njihov učinek zbledi še preden bi se zares vzpostavil.
Med posameznimi sekvencami (ki jih prirejevalki tudi povedno naslovita) ni medsebojnega prebojnega toka. Preprosto - ni kemije. Morda edina prepričljiva ideja, ki se zares izbrusi v poantiranju med obema dramama, je fenomen raznolikosti vladanja, izmaličenost kraljevskih karakterjev. Rihard III. kot brezsrčni despot, Rihard II. kot melanholičen, nečimrn infantilec. Če strnemo.
Toda oba krvoločna, za obema se vijejo sledi trupel in bolestne samovščenosti. Centralna odrska (vrtljiva) točka dogajanja – ogromna okrogla miza – legitimno zavzame idejo zgodovinske referencialnosti (miza kot osišče ključnih odločitev) in simbolike kot take (sklenjenost, enakopravnost). Kot rečeno, deklarativnost docela zdrži in ji ni ničesar očitati, ampak naj se ne bi v gledališču – sploh kadar vanj povlečeno velikega Shakespeara – zgodilo nekaj več, nekaj samosvojega, nekaj zares subverzivnega?
Razen če je tokrat subverzivno to, da se uprizoritve ves čas drži pečat vsesplošnega nadzora sodobnega sveta, zraščenost z odvisnostjo po resničnostnih šovih in globlje simbolike (krona iz rogov, ikonografija srnjadi). In še to največkrat zato, da preusmerijo dramatičnost in napetost, ki naj bi se namesto tam (torej umetno) raje pripetila v živo (torej meseno).
Ali pa na videz izprijeno razumevanje sklepnega dejanja (Jeruzalem), kjer Radko Polič Rac skozi travestijo lik Kralja obloži s patetiko izrekanja, odsotnostjo razuma in nekakšno vsesplošno nadčasovnostjo oblasti. Oporo uprizoritvi dajejo nekateri igralski doprinosi, ki spet bolj kot kolektivna spirala zarežejo na ravni individualnega.
Briljantno izpeljan lik Riharda III. v interpretaciji Branka Šturbeja, pokvečen, patološki, sumljivo hitlerski, izdelan v značaju in gibu, spačen, komičen, a ravno v tem tudi najbolj tesnoben in srhljiv, je brez dvoma triumf predstave. Njegov nasprotni (ali zgolj dopolnjujoči pol) Rihard II., ki ga Saša Tabaković prikaže in razume znova v popolnoma drugačni ekspresivni luči, kot da se ves čas nahaja med užitkom lastnih kraljevskih fantazij, otročji, razvajen in na pol zavedajoč se, kakšna sta njegovi pozicija in poslanstvo.
Polona Juh v Lady Ani poišče in vzpostavi sidrišče kompleksnega ženskega značaja, ki v ekstrem tone počasi, a se naposled razkači v vsej svoji podobi, trdoživa, a raztrganih čustev, vpijoča dobesedno in metaforično. Skratka, poravnana, elegantna predstava, ki ni nikomur nevarna.
