Tiskane izdaje
Danes, ko mediji in marketinške agencije mešajo svoje promocijske žanre brez hujše selekcije, vse za ceno dobičkonosnega »pridobivanja« občinstva, se zdi komentar kolektiva Škrip Inc. ne le na mestu, pač pa že skoraj popolna, kritično razdelana parafraza tega sistema.
Naj bo Škrip Inc. v režiji Jelene Rusjan in dramaturgiji Andreje Kopač glasbeni performans, performativni koncert ali kaj tretjega, to niti ni ključnega pomena. Vse tri izvajalke – Jelena Rusjan, Kristina Gorovska in Tina Perić – v svojem nastopu strnejo vse svoje izrazne kvalitete, zato dogodek zavibrira (zaradi močne zvočne akustike tudi dobesedno) kot zmagovalni seštevek artikuliranih uporniških misli, izčiščenih pevskih tonacij in markantne prisotnosti, ki jo vsaka performerka izkoristi po svoje, unikatno in prepričljivo.
Tudi zato, ker se v predstavi hektično nizajo različni jeziki (makedonščina, angleščina, hrvaščina, slovenščina), s čimer se učinek multikulturnosti razplamti večsmerno; kot globalizacija, kot enakopravnost med različnimi in – kar gre posebej izpostaviti – kot plastičen kolaž raznorodnih govoric, ki se mu uspe sprijeti v presenetljivo organskost.
Dogodek je v prvi vrsti kritika na patologijo sodobnega potrošništva, zato ni čudno, da so vanj vključeni tudi približki religioznih ritualov (oder kot oltar, občinstvo kot farani), kjer tokrat zadiši po mišljenjskem in vedenjskem (potrošniškem) ekstremizmu. Kot baza zamaknjenosti, ki se k »veri« prileže, služi zgoščena podstat čvrsto sugestivne glasbe – zvočne kompilacije tovarniškega eha, postindustrijske elektronike in raztrganega radiofonskega hreščanja (glasba Matije Dolenca in oblikovanje zvoka Jureta Vlahoviča).
Nasičenost in neprekinjeno kipenje tehnologije, ki se kaže v sočasni dramaturgiji video projekcij, računalniških napisov, svetlobnih rezov in gromke glasbe je le zgoščena različica vsakdana in ne bi se zdela nič posebnega, če ne bi ustvarjalci do nje pristopili z visoko mero uvida v samo drobovje aktualnega sistema (pa naj bo to nadležna telefonska prodaja ali pa delovanje požrešnih korporacij).
Pri tem pa gojili še žlahtni cinizem in zajedljiv humor ter se prav skozi to distanco izrisali (resignirani) položaj posameznika do pogoltne in sploščene družbe. Je že res, da se ambient zazdi kot prispodoba ropotarnice gospodinjskih aparatov (ki zlovešče visijo s stropa), nenadzorovano razvlečenih kablov (po katerih se mota obiskovalec) in neštetih priključkov (scenografija Neže Jurman), toda roko na srce, situacija ni daleč od podobe naših stanovanj. Trenutna konica naše evolucije, kakor jo razume kolektiv Škrip Inc., je brezupna, razčlovečena, identitete dokončno raztrgane in nepovezane, mesenost poteptana, tehnologija zveličana.
Toda mrakobno stališče še zdaleč ne pogojuje dinamike izvajanja. Ustvariti tako komunikativen, kritičen, doživljajski, zabaven in hkrati pretresljiv dogodek obenem je predvsem rezultat izjemno natančne odmerjenosti vseh uporabljenih elementov. Inteligentno zastavljena »ekonomična nakopičenost«, bi lahko rekli.
