Tiskane izdaje
Striček Vanja v avtorski predelavi Nejca Gazvode in režiji Ivice Buljana je, kot pri Čehovu, zgodba o neuresničenih sanjah in neizpolnjenih življenjih, le da se hrepenenje iz oseb preseli v celotno situacijo, ki jo zgovorno soustvarjata glasba (Mitja Vrhovnik Smrekar) in luč (Son:DA).
Teles se poloti nenadzorovana in na propad obsojena divjost, ki se izraža v brutalni igri medsebojnih odnosov, nedoločljivo upanje na lepšo prihodnost pa ni zgolj utišano in zatajeno, temveč tudi z odsevom družbenih sprememb v 20. in 21. stoletju ponižano v drastično obupane poskuse sprememb in reciklirano resignacijo.
Predstava ponudi nov pogled na stanje, ki ga zariše Čehov, in s tem, ko osebe v drami Čehova in odnose med njimi postavi v današnje družbene okoliščine, podvoji ter nadgradi podobo z današnjim občutenjem sveta, v drugačnem, a prav nič manj zadušljivem okolju, v katerem se v osnovi ista človeška občutja in želje manifestirajo predvsem fizično.
Magneta, ki vzbudita vrenje v tej v razočaranje potopljeni razširjeno družinski druščini, sta upokojeni profesor (Vladimir Jurc), ki je z egoistično samoumevnostjo vedno skrbel le zase in prav s to vero kot vodja privlačil požrtvovalno podporo drugih njemu v korist, ter njegova mlada in lepa, brezdelna in zdolgočasena žena (Lara Komar), kot objekt poželenja vsakogar tudi nosilka nekaj tistih sanj, ki so drugim ušle za vedno.
Tu hrepenenje in drugi impulzi mentalne pokrajine niso več osrednji označevalec posameznikov; preselijo se v telesa, zmožna aktivnosti, ki pa se vrši ihtavo, s trzavico, izbruhi fizične energije se prepletajo z zaustavitvami telesne otopelosti, občutja so samo še slečena in razbita telesa, ki begajo od enega do drugega.
V prvem planu so odnosi med osebami, ki se kristalizirajo v prepletu brezciljnega, pomensko koreografiranega divjanja in seksualno obarvanih duetih v več kombinacijah; edini možni igri zdolgočasenih, ujetih v meščansko udobje brezdelja. Njihovo ambivalentnost v gibanju pozitivne ali negativne valence, privleke in izogibanja ter ujetosti, poudarja še prizorišče letne kuhinje, ki ga gledalci obkrožajo z vseh strani (scenografija Aleksandra Denića).
Podobno kot telesa je razbita struktura predstave, Gazvoda je premešal vrstni red prizorov v raztreščeno, a jasno sliko, ki se vzpostavlja prek filmsko montiranih fragmentarnih prizorov z ostrimi prekinitvami.
Na to 'človeško komedijo' zremo skozi oči Vojnickega oziroma Vanje (Robert Waltl), bistven poudarek pa je vnesen z njegovim alter egom, likom Kuharja (Luka Cimprič), ki predstavlja širšegleden, proaktiven, provokativen in uporniški del Vanjeve osebnosti in po drugi strani tisti pol današnje javne sfere, ki ga čehovljanski junaki niso sposobni oblikovati.
Tudi z njim predstava močno zaide v aktualen družbenopolitični moment, ki ga zariše že zakonska dvojica, naslikana v prepoznavni podobi tistih, ki v aroganci lastnih interesov nastopijo kot voditelji množice in s pasivno podporo te kot ohranjevalci družbenega ustroja.
Čeprav se zdi takšna združitev čehovljanskega kozmosa in družbenopolitičnega vsakdanjika nenavadna, je vpisana v prepričljivo avtorsko interpretacijo danih konstelacij dramskih odnosov in ponuja presenetljivo natančno analizo malomeščanskega zapredka sodobnega družbenega delovanja.
