Ocenjujemo: Trač ali Mnogo hrupa za nič Gašperja Tiča in Davorja Hercega

Menda da Šekspira težko se prebira; naj bo bralec, gledalec al' pa dijak, še takšen junak ga le osira in nikdar odbira namesto fuzbala in gajbice pira. A jasno, naj omenim brž in nič kasno: Tičev se Gašper prav dobro zaveda, kako stojijo reči (dobro ni, če gledalec zaspi), zato seveda gre občinstvu brž naproti: renovira Šekspira, se dosti ne moti, vse spletke ohrani, liki so skorajda zvesto podani, za repete, kot se ve, pa doda še rime, da se štos mu lepše prime in – kar na en mah – spretnost izkaže. Oh, pa ne le svoje, naj nihče imena mu ne maže! Tudi gledalci kar zrastejo v svojih žametnih stolih: 'Oh ne, pa saj nismo pri volih! Razumemo metrum, stance in stihe!', 'Celo Šekspir lahko je zabaven,' med pavzo je slišati olajšane vzdihe. In ne skrbite – zgodbeno vse je precej po Šekspiru povzeto, Tič si izmislil je le bolj sodoben libreto.

Trač na ravni tehnike deluje: Tič z neomahljivim ritmom rime kuje, režijske (kjer se Tiču Jaka Ivanc pridruži) težave predstavi so tuje, plesalci so smeli, ubrani, obrazi publike pa nasmejani. Še igralci znajdejo se v pevcev koži in Herceg lepe, spevne pesmi zloži. Res: če ne bi imel Trač prav nobene druge odlike, za glasbo dobil bi skoraj vse pike! Učinkovite izvedbe, dobre pop komadov priredbe (Ti si mi u krvi (Pijan duhovnik se ziba na vrbi!)) in avtorska muzika Hercev'ga Davorja sladka kot sirup od javorja. Pa še Šekspir nam nudi zaslon, zasluži si globok poklon: zagotavlja like, ki so vir zabave, ukane, ki prav take so narave, pa še spretno zavozlane spletke – zakaj predstava bi ne dobila petke?

Ker težko je; uskladiti treba veliko je ekipo (igralce, glasbenike in še plesalce), kjer vsakdo rad dobil bi svoje. Pa upoštevaj potlej še Šeks­pira, želje gledalcev, vpelji dobre štose in idejne vidike – ja, presneto pa te širše slike. Že mogoče, da se kak vidik v celoti zmore skrit', ampak kaj, ko pa osrednji – šale, štosi, kaj si nor, pa ne glih humor! – zdrs je korenit.

In nenadoma se zdi, da rima tu tiči, da skriva, kar se sicer že na daleč zdi. Če stopimo po poti Hero, ki v Tračistanu je doma, a rimati ne zna (kakor da uradni jezik – rimščina! – zanjo ne velja), če se rim znebimo (no, rima kar ni sama po sebi prima), kaj je tisto, kar ostane? Kaj dobimo? Ker dogajanje, kot rečeno, zvesto po Šekspiru je povzeto, podrobno moramo pogledati – saj veste! – libreto! Humor, ki ga prinaša trač, ni ravno unikat, ne grešili bi veliko, če rekli bi mu skoraj citat. Štosi res niso iz kakšnega novega vica, na misel nam prideta vsaj tale dva strica: Štamperlov Pepi in Jaka Šraufciger. Filip Samobor naj bo seksi tiger, Iva Krajnc intelektualka Hero, ki jo je treba zmerjat' s cmero, Tina Potočnik Vrhovnik pa naj bo jezična, da jasno pokaže: ženska je mična, šele ko molči. Šovinizem v Tračistanu res ne spi: moški umerja, odreja, prodaja, žensko se kupi, nad njo se naslaja. Sama sreča, da imamo ljubezen, pri ženski intelekt je lahko le bolezen.

No, pa smo – to je osrednja zanka: na idejni ravni težko prišli bi do večjega manka. Nobene prenove, nobene svežine, brez distance, togo, konservativno pa bolj kot v 16. stoletju; hvala, res hvala vsaj prijetnemu petju. Trač je idejno pač traču podoben: namesto kompleksne »Šekspir« mreže odnosov in študije družbe, ki jim pritiče, imamo, o pri moni, stereotipe, da ohranjajo v varni nas coni. Kje je zašiljen humor, žlahtna komedija, ki razkriva družbene zanke, čemu ti postani, usmrajeni štosi? Ne, ne znam razrešiti uganke. Predstavo tako odlikujejo konservativnost, stereotipi in pa klišeji – ne, ne manjka niti vinjen pater – v MGL, a žal gledaš SiTi Teater.