Ocenjujemo: Trojno življenje Antigone

Etično-politična vaja Slavoja Žižka v novomeškem Anton Podbevšek Teatru.

Objavljeno
20. april 2017 15.46
Anja Radaljac
Anja Radaljac


Žižek v Trojnem življenju Antigone ustvari tri različice dogajanja, vendar je treba upoštevati, da prvi služita le kot podporna stebra tretji, v kateri obvelja volja ljudstva, ki odstrani (tj. ubije) tako Kreona kot Antigono ter vzpostavi diktaturo proletariata. Žižek v predgovoru (zaradi katerega je dramsko besedilo, ki v ničemer ne preseže avtorjeve spremne besede, pravzaprav bolj ali manj nepotrebno – ali obratno) pozove, da se moramo odreči »simpatiji do Antigone«. Spodbujanje, naj premislimo različne variante dogajanja, je torej odveč – Žižek je že izbral namesto nas. Nič kaj demokratično.

Da bi Žižek tretjo različico lahko uveljavil kot edino »pravično«, mora obračunati z Antigono in jo vzpostaviti kot »sovražnico ljudstva«. Da bi bilo to mogoče, mora Antigono zreducirati na en sam identitetni označevalec: ne bo presenečenje, da je to njen družbeni razred (plemstvo oz. vladajoči razred). Vse druge identitetne oznake odpadejo, s čimer postane Antigona izrazito enodimenzionalen lik. Vodja zbora Antigoni kontrira, češ da ona ne govori v imenu (družbeno) izključenih, češ da ti »prav nič ne rabijo sočutja in skrbi privilegiranih«. Toda Antigona je privilegirana zgolj glede na družbeni razred, ki mu pripada. Privilegija nima kot ženska, kot politična odpadnica in niti kot upornica, ki krši zakon. Tudi poreklo ji ne prinaša nobene oblasti – Antigonin družbeni status je prazni označevalec, ki ji ne prinaša realnih bonitet.

Pravična vladavina svobodnih

Ironično je, da »ljudstvo« mimo zbora, ki ga sicer uteleša, aktivno poseže v dogajanje le v različici, v kateri je Antigoni prizaneseno, Polinejk pa pokopan. Ljudstvo zaradi pokopa ubije vladarja in začne ­državljansko vojno, a za to klanje – očiten spor znotraj ljudstva – je odgovornost preložena na Antigonina ramena. Problem je v tem, da je Antigona spregovorila. Spor je v zadnji različici, v kateri se vzpostavi »pravična vladavina svobodnih ljudi«, preprosto pometen pod preprogo. Je to svobodna država? Česa je, pravzaprav, Žižkova Antigona kriva? Tega, da je napačnega porekla? Tega, da je spregovorila o rečeh, o katerih se ne sme govoriti? Za nameček Zbor v zadnji različici jasno zatrdi: vemo, da si naša sovražnica, nevarnejša od svojega strica. Nevarna je, ker jim predoči njihove notranje razkole ter s tem ogrozi idejo »pravične ljudske vladavine«.

Torej: ne le da se Žižek postavi proti Antigoni, kot boljša izbira se mu kaže celo Kreon. Kako naj torej beremo replike, v katerih Kreon­ jasno in glasno pove, da ženska ne sme imeti vstopa v javno sfero? Da ne sme politično participirati in prevpraševati oblasti? Če je Antigona torej nevarnejša ljudstvu kot Kreon – kdo (kakšno) je to ljudstvo?

To je to

Bergerjeva postavitev dokaj zvesto sledi besedilni predlogi. Scenografija je minimalistična, na podolgovatem odru, ki se razteza prek celotne dvorane, je več belih »prestolov«, ki jih v premišljenih koreografijah zasedajo Kreon, Zbor in Antigona, v ozadju je nakazana palača. Predstava predvsem preigrava besedilo brez večjih intervencij v prostor (igralci se mestoma približajo gledalcem), najbolje pa deluje ravno tam, kjer se vendarle vsaj nekoliko odmakne­ od predloge. Dobro na primer učinkuje prizor, v katerem po Polinejkovem pokopu (druga različica Antigoninega življenja) izbruhne vojna ter se na ozadju palače izrisujejo podobe pokolov in vojn iz različnih prostorov in časov – četudi lahko to podobo beremo kot »to je to, kar nam počne oblast«, prizori jasno vzpostavljajo »ljudstvo« kot akterja, ki se ne zavzema za »mir« in »svobodo« ter vsaj nekoliko preseka floskulo »zlobne oblasti«. Podobno dobro učinkuje koreografija, po kateri Kreonov prestol po njegovi smrti v zadnjem delu zavzame Vodja zbora: siv, prav tako surov, star moški – ta postavitev vsaj nekoliko omehča in razplasti Žižkov didaktični tekst. Predstava ima sicer enovito, izdelano estetiko, je tekoča in prepričljivo odigrana, glasba in luč uspešno podpirata atmosfero dogajanja.

Naposled se zdi škoda, da ustvarjalci niso radikalneje zarezali v besedilo: zdi se, da je bila predstava tam, kjer so to poskušali, veliko močnejša. Anja Radaljac