Tiskane izdaje
V času, ko je aktualnost Cankarjeve misli postala že samoumevna, jo Mare Bulc afirmira samosvoje, predvsem komično igrivo, s sproščenim stapljanjem dveh obširnih referenčnih kontekstov pa tudi nekoliko ohlapno.
Cankarjevo analizo univerzalnih fenomenov slovenskega naroda posodobi v karikirano različico sodobnega medijskega posredovanja in predstavljanja, s tem pa predstava Vse o Ivanu bolj kot alternativna predstavitev Cankarjevega dela postane komična slika današnjega delovanja na polju družbenega in družabnega.
Cankarjeve ženske dramske osebe skupaj z odlomki, situacijami in citati njegove dramatike ter drugih del postavi na 'oder sodobnega življenja', v televizijski program Ivan TV. Enodnevni izsek iz televizijskega studia je parodija na današnje razvedrilne in politične televizijske oddaje z vselej usmerjenim satiričnim očesom na spektakelsko dimenzijo javnega in zasebnega delovanja. Tu se kontekst Cankarjeve dramske realnosti prepleta z medijsko posredovano virtualno realnostjo in v ospredju razpira široko polje igre, na katerem vzniknejo multipli vzporedni svetovi, enako možni kot (ne)realni.
V ospredju te igre sta fluidnost oseb in poigravanje z njihovo dvojno referenco, na eni strani zasidrano v Cankarjevih likih in na drugi v sočasnih medijskih osebnostih. Tjaša Hrovat (kot estradnica Jacinta iz Pohujšanja), Mojca Fatur (učiteljica Lojzka iz Hlapcev), Lara Jankovič (političarka Helena Gruden iz komedije Za narodov blagor) in Igor Štamulak (Cankarjeva mama) nastopijo v vlogi posodobljenih Cankarjevih oseb, televizijskih gostij, in v vlogi voditeljic; v prvi vlogi kot karakterno specifični ženski tipi današnjega časa in hkrati fiktivne osebe iz preteklosti ter duhovi literarnih oseb, ki nenehno opominjajo na svoj izvor, v drugi kot modeli medijskega današnjika, ki v tekmovanju za občestvo gledalcev vsakršne vsebine predstavljajo lahkotno in z velikim pompom; parodija, ki namiguje, da je današnji populizem preglasil zavzetost Cankarjeve kritične misli z zabavljaško retoriko manipulativnih informacij in cenenih naukov.
Izposojanje Cankarjevih dramskih oseb in igralsko karikiranje prepoznavnih medijskih vlog predstavi zagotovi identitetno sidrišče likov in dodatne nianse družbenega komentarja, ki pa ostajajo razdrobljene v množičnih okruških. Čeprav je predstava v prehajanju med vzporednimi svetovi duhovita, inventivna in nabita z energičnimi pomenskimi namigi, je plodna predvsem v vztrajnem poigravanju z možnimi zamišljanji realnega, pri fikciji literarnega, ki jo jemlje kot realno.
Ta univerzum realno-fiktivnega, ki ga uokvirja še v ozadje umaknjen scenski delavec in pomočnik, stvaritelj in stric iz ozadja, nekakšen alter ego dramatika in režiserja, Cankarja in Bulca (Gorazd Žilavec), učinkovito dopolnjujeta kartonasta scenografija Marca Juratovca in kostumografija Mateje Čibej.
Z dramaturško strukturo gledališke reprodukcije raznorodnih form celodnevnega televizijskega programa pušča predstava tudi vtis nizanja komičnih skečev in s preobiljem sporočil ter komičnih poudarkov se fokus celote izmika v razvlečenosti lokalnega tv-programa.
