Osem gledaliških noči med odrom in avtobusom

Ajshilova Oresteja v spektakelski formi v Slovaškem narodnem gledališču v Bratislavi je bila predzadnja postaja turneje­ Evropske gledališke konvencije­ (ETC). Ta impresivni projekt odlično korespondira s temo paradoksa starega in novega,­ o čemer je tekla beseda po predstavi.

Slovenci imamo s tem obilo izkušenj, avtorske reinterpretacije klasičnih tekstov so tako rekoč železni repertoar naših gledališč, vsaj glede na letošnji program je podobno tudi v Bratislavi. Tako lahko vidimo dve Shakespearovi deli, Brechtovo Malomeščansko svatbo (v režiji Diega de Bree), Čehovovo Utvo, Tramvaj poželenja Tennesseeja Williamsa, Brate Karamazove Dostojevskega, pa Feydeauja in Moliera ...

Veliko mesa in krvi

Oresteja v režiji Rastislava Balka je uprizorjena v grand manière, princip horror vacui z obilo scenskega dekorja in videoprojekcijami je morda nekoliko moteč, vendar še zdaleč ne gre za prazen perfekcionizem. To preprečujejo že sijajne igralske kreacije, domiselni preskoki iz antike v sodobnost in nazaj, pa tudi številni groteskni vložki. Na odru je veliko (umetne) krvi in (pravega) mesa, grobega naturalizma, eksplicitnih prizorov nasilja, perverznosti, seksa in norosti, pa tudi poetičnosti, kar daje bratislavski Oresteji kompleksen in prepričljiv značaj.

Sicer pa turneja ETC ni zgolj potovanje od enega do drugega evropskega mesta in od ene do druge predstave. Na krovu luksuznega avtobusa so ljudje različnih profilov, nekateri so tukaj na celotni poti od Stuttgarta do Zagreba, drugi se vkrcajo za dan ali dva in predstavijo svoje delo. Bolj suhoparne akademske debate o možnosti preobrazbe kulturne politike v posameznih državah in Evropi nasploh se prepletajo s predstavitvami edinstvenih rešitev znotraj posameznih gledaliških hiš. Predvsem je obilo vsebinsko relevantnih diskusij in osebnih izkušenj posameznih umetnikov, pa tudi režiserjev in umetniških direktorjev posameznih gledališč.

Kakovost in strast

Tako smo imeli priložnost videti in slišati slovito plesalko in koreo­grafinjo Barbaro Fuchs, ki se v zadnjih letih posveča predvsem delu z otroki in strategijam, kako jih v današnjem z vsemi tehničnimi čudesi prenasičenem svetu, ki zapeljivo mahajo z repom, vpeljati v svet gledališča in jih nato prepričati, da bodo tam tudi ostali. Obilo je videopredstavitev, pridružil se nam je tudi videoumetnik Daniel­ Hengst, na krovu je britanska pesnica Deborah Stevenson, ki je kljub disleksiji, zaradi katere se je naučila brati šele pri desetih letih, prava superzvezdnica sodobne poezije, katero predstavlja v živo od Vancouvra do Šanghaja, prek etra pa na britanskem Channel 4 in na tretjem programu radia BBC.

Pri njej ne gre zgolj za kakovost besedila, temveč predvsem za njegovo strastno podajanje, takšen entuziazem pri recitiranju je mogoče zaslediti pri malokaterem avtorju. Entuziastični so tudi drugi, denimo nemška dramatičarka Anne Habermehl, katere dela so kljub mladosti že uprizorili v hamburškem Thalia Theatru, münchenskem gledališču Staatsschauspiel in dunajskem Schauspielhaus. No, eno dramsko miniaturo je spisala kar na poti in jo z romunsko igralko Gino Călinoiu na avtobusnih sedežih premierno uprizorila.