Tiskane izdaje
Divja rock'n'roll glasbo, ki jo je skladal kitarist Nebojša Antonijević - Anton in pronicljiva besedila, ki jih pisal in pel Zoran Kostić - Cane, so bila zmagovalna kombinacija. To sta tudi še edina izvirna in najbolj pomembna člana Partibrejkersov od nastanka leta 1982.
Zasedba je tudi v letih največje norije srbskega nacionalizma ostala zvesta eni in edini zastavi, ki jo časti globalno občestvo, na njej piše rock'n'roll. Ostrina njihove glasbe se prepleta z ostrino njihovih besedil. Čeprav so besedila pravilom zelo družbeno angažirana ali pa raziskujejo medsebojen odnose, kot se to le redko še sliši v popularni glasbi, ostajajo če vedno zabavni in nikakor zamorjeni.
Tak je bil tudi sinočnji koncert, ki je pokazal, da njihov rock'n'roll vendarle še vedno premore elemente nepredvidljivosti, predvsem v Canetovem nastopu in komuniciranju z občinstvom, in je svetlobna leta daleč od siceršnjih uigranih cirkuških nastopov, ki postajajo stalnica v sodobni popularni glasbi.
Glasba Partibrejkersov ima kaj za povedati in k sreči je še vedno dovolj takšnih, ki jim želijo prisluhniti. Kajti Partibrejkers niso osladno prijazni, temveč so nesramno neposredni, celo grobi in nasilni, ampak tak rock'n'roll je še vedno bil najboljši. In tak je tudi njihov nov album Sirotinsjko cartvo, še eden v nizu biserov, kjer se lotevajo njihovega in našega vsakdana z besedami - »sirotinjsko carstvo, po meri čoveka« (cesarstvo siromakov, po meri ljudi).
Ne vem sicer, če smo se za to borili, ni pa nobenega dvoma, da smo to dobili.
