Tiskane izdaje
Nocoj bo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma uprizorjen balet Pepelka baletnega ansambla Malandain iz francoskega Biarritza v koreografiji Thierrya Malandaina, ki je od leta 1998 umetniški vodja tamkajšnjega klasičnega Centra sodobne koreografije.
»Pepelka, to sem jaz,« Thierry Malandain pogosto pove v intervjujih. Pravljica bratov Grimm vsebuje univerzalno sporočilo: željo po ljubezni in prepoznanju, in Malandain, ki je bil kot koreograf dolgo odrinjen na obrobje, se s Pepelko, ki mu pomeni metaforo za uspeh, z lahkoto identificira.
Koreograf je postal po spletu okoliščin, pojasnjuje sam. Ko je v začetku 80. let plesal v baletnem ansamblu v Nancyju, je razmišljal o tem, da bi se po končani plesni karieri posvetil scenografiji, nato pa se je iz preobilice časa odločil, da se prijavi na koreografsko tekmovanje, ki ga je vsako leto razpisala revija Les saisons de la dance, in za kratke koreografije kar tri leta zapored prejel eno od prvih nagrad. Koreografsko je uporabil jezik, ki ga je najbolje poznal – neoklasicistični balet.
Toda sredi 80. let prejšnjega stoletja je Francijo preplavil val »novega francoskega plesa« in Malandain je bil, še preden je zares stopil na koreografsko pot, označen za staromodnega. Sam se deklarira za levičarja, zato še toliko bolj zameri politični levici iz 80. let, da je baletno umetnost, katere zibelka je prav Francija, kratkovidno označila za elitistično, »čeravno večina baletnih plesalcev izhaja iz delavskega razreda, in niso vodilne sodobno plesne skupine prav nič manj elitistične kot je bil kdajkoli balet«, pri čemer je zlasti kritičen do pariške operne hiše kot »ene največjih sovražnic baleta«.
Brez svojih osmih plesalcev, ki so sodelovali v njegovih prvih kratkih koreografijah in ga nato spodbudili, da z njimi ustanovi skupino, bi se verjetno tudi sam podal v sodobni ples, še verjetneje pa bi Francijo zapustil. Sledila so leta delovanja na obrobjih – najprej v pariškem predmestju Elancourt, kjer je s plesalci ustanovil Compagnie Temps Présent, leta 1991 pa so njemu in njegovi skupini ponudili večletno rezidenco v Maison de la Culture v Saint-Ētiennu, ki se je ravno tedaj preobražal v operno gledališče, in kjer je postavil svoje prve odmevnejše koreografije, med drugim Favnovo popoldne, Hrestača in pa Sekstet na glasbo Stevea Reicha.
Prepoznanje, ki bi skupini omogočilo finančno zaledje, Malandainu pa umetniško avtonomijo, je prišlo šele konec 90. let, ko sta mu francosko ministrstvo za kulturo in obmorsko mestece Biarritz tik ob špansko baskovski meji ponudila, da v obnovljenih prostorih nekdanje železniške postaje vzpostavi klasični Center sodobne koreografije. Skupina se je desetletje kasneje preimenovala v Malandain Ballet Biarritz, Malandainu pa je francoska vlada podelila naziv viteza umetnosti in književnosti.
Thierry Malandain, ki je postavil prek sedemdeset krajših in daljših koreografij, z neoklasicističnim jezikom in minimalistično scenografijo poskuša vselej najti pravo razmerje med pripovedjo in gibom. A kljub osredotočenosti na železni baletni repertoar, je imel koreograf sprva zadržke do Pepelke. Najprej zato, ker mu glasba Prokofjeva nikdar ni bila zelo blizu, poleg tega je dvomil, da bi se bilo mogoče približati mojstrskim uprizoritvam Pepelke, kakršne so ustvarili Friderick Ashton, Marin Maguy in Rudolf Nurejev.
Malandainu je uprizoritev Pepelke predlagal direktor Kraljeve opere iz Versaillesa, za katero trenutno pripravlja balet Lepotica in zver, ki bo to jesen uprizorjen v Versaillesu in prihodnje leto v San Sebastianu, ko bo ta Evropska prestolnica kulture. Pepelka je doživela dober sprejem tako pri publiki kot kritiki, njen koreograf Thierry Maladain pa je lani v Berlinu prejel nagrado Marie Taglioni za najboljšega koreografa.
