Peter Brook: Najprej ustreli, šele nato sprašuj!

Kdor pri sedmih letih z naprstnimi lutkami uprizori največje dramsko delo vseh časov, torej sam naredi priredbo, ­izdela lutke, režira in vse tudi odigra, projekt pa podpiše Brook-Shakespearov Hamlet, nima veliko drugih možnosti, kot da postane eden največjih gledaliških režiserjev. In Peter Brook to gotovo je.

Kratek pregled njegove bogate bio­grafije to potrjuje: kot študent je med drugo svetovno vojno v oxfordskem gledališču Torch Theatre režiral dramo Christopherja Marlowa Doktor Faust (1943) in takoj postal univerzitetna zvezda. Profesionalno kariero je utemeljil s Shakespearjevo Ljubezni trud zaman v gledališču Stratford-upon-Avon, nadgradil s prav tako Shakespearovo tragedijo Tit Andronik, dokončno zacementiral pa s Črnci Jeana Geneta, ki jih je režiral v New Yorku.

Šestdeseta najmočneje zaznamujeta uprizoritvi drame Petra Weissa Marat/Sade (1964, Schillertheater) ter antologijska interpretacija Shakespearjevega Sna kresne noči (1970, Royal Shakespeare Theatre). Enako pomemben kot Sen je dve leti prej izdan knjižni prvenec Prazen prostor, še danes »biblija« vsakega gledališkega ustvarjalca in malce radovednejšega gledalca. V njem, kar je sicer zaščitni znak njegovega ustvarjalnega opusa, razumljivo, slikovito, domiselno in enostavno razloži kompleksno zgodbo sodobnega gledališča in lastne vloge v njem. »Vsak prazen prostor je lahko oder. Ko se po njem sprehodi človek, ki ga nekdo opazuje, je to povsem dovolj, da se začne govoriti o gledališču,« je povedal. Manj je torej več.

Théâtre des Bouffes du Nord

Leta 1970 je ustanovil International Centre for Theatre Research, skupino, ki je združevala igralce, plesalce, glasbenike in s katero je v prvi polovici sedemdesetih potoval po Afriki, Bližnjem vzhodu, Grčiji in Združenih državah Amerike ter raziskoval različne oblike gledaliških izrazov. Leta 1974 je skupina našla stalno domovanje, saj je Brook v Parizu odkril zapuščeno, požgano in zanemarjeno gledališko dvorano. Théâtre des Bouffes du Nord je po temeljiti obnovi spremenil v osrednji gledališki center ne samo Pariza oziroma Francije, pač pa tudi celotne Evrope (in širše). Ik (1975), Mera za mero (1978), Zborovanje ptic (1979), Carmen (1981) ... je le nekaj produkcij, med katerimi izstopa deveturna produkcija indijskega epa Mahabharata, premierno uprizorjena leta 1985 na Avignonskem festivalu.

Sedemdeseta so prinesla njegovo popolno afirmacijo pri kritikih in občinstvu, dokončno se je izoblikovala tudi njegova avtorska poetika. Ne gre za izdelan režijski sistem, pač pa prej za zvestobo elementarnim etičnim in estetskim izhodiščem: gledališče je prostor pripovedovanja zgodbe; pripoved mora biti enostavna in razumljiva; občinstvo je dejstvo, brez katerega ni gledališča, zato mora ustvarjalec do nje gojiti izrazito spoštovanje; gledališko ustvarjanje je delo, ki mora biti ves čas v fazi evolucije; zanikanje metode, ki bi postala določujoča in obvezujoča, je obvezno. »Nikoli se ne sprašujte, kaj ste se naučili, pač pa, katere okoliščine se razlikujejo od tistih lanskega leta. Šele takrat boste naučeno lahko uporabili,« je poudaril.

Učinkovita raba naučenega v določenem družbenem kontekstu je Petra Brooka vodila skozi režijo praktično vseh elementarnih del svetovne dramatike, od Shakespeara, Čehova, Sartra, Anouilha, Geneta, Millerja, Becketta ..., prek različnih žanrskih oblik, od tragedije, drame, opere, improvizacije, performansa, muzikala do bulvarke ..., do filmske režije dobrega ducata dolgometražnih projektov, od prvenca Beraška opera (1953), Kralja Leara (1971), Mere za mero (1979) ... do Hamleta (2002).

Apolitičnost?

Eden redkih očitkov, ki se pojavljajo ob njegovem delu, gre na račun njegove izrazite apolitičnosti oziroma odmaknjenosti od aktualnega družbenopolitičnega dogajanja. Brook to zavrača, saj pravi, da se aktualna moč njegovih projektov, ki resda niso vezani na trenutne politične dogodke, skriva v tem, da se sicer ne ukvarjajo z opisovanjem aktualne družbene situacije, zato pa nanjo ponujajo angažirane odgovore. Predvsem pa poskušajo stanje ne samo kritizirati, pač pa tudi osmisliti, razumeti in poiskati odgovore. To je zanj edina prava pot in smisel družbeno aktualnega gledališča, ki je sicer prevečkrat podvrženo partikularnosti in zgolj nerganju. »Vedno sem imel občutek, da popolne teme ni. Prej gre za odsotnost luči. Prav tako ni zla, pač pa je le odsotnost dobrega,« je povedal.

Ravno iskanje dobrega je v središču njegove epske režijske dediščine. Ta se, kot omenjeno, izmika jasnim estetskim definicijam, vseeno pa jo določajo odrske specifike: vsaka njegova režija se izmika konkretnim napotkom v besedilu. Trudi se zavrniti predhodne načine, na katere je bilo besedilo uprizorjeno, istočasno dati prostor spektakelskim elementom in vizualnemu užitku, hkrati pa za vsako ceno ohranjati in razvijati liričnost besedila. Predvsem pa tvegati in delovati v skladu z maksimo: »Najprej ustreli, šele nato sprašuj.« Vprašanja torej sledijo dejanjem in ne obratno.

Bistveno in enostavno

Specifike torej, ki se danes zdijo logične in samoumevne. Enako preproste, učinkovite in celo lahkotne, kot so njegove gledališke uprizoritve ali prebiranje katere od njegovih knjig. Stvari, ki jih pripoveduje, kot jih pripoveduje, so vedno razumljive in dojemljive, ne glede na to, za kakšno temo oziroma vprašanje gre. Ravno enostavnost odlikuje največje avtorje. Redkim namreč uspe to, za kar si ves čas prizadevajo, in kar je po njegovem osnovni smisel gledališča: »da ponuja vpogled v globlje razumevanje stvari, bivanja, čustvovanja, v večjo pretanjenost kot v vsakdanji osamljenosti in izoliranosti«.

Še vedno aktiven

Brook sicer od leta 2008 ni več vodja gledališča Théâtre des Bouf­fes du Nord, še vedno pa je gledališko aktiven. Njegova zadnja dela so Beckettovi Fragmenti (2008), Ljubezen je moj greh (2009) po motivih Shakespearove dramatike, 11 in 12 (2009), avtorski projekt Zakaj, zakaj (2010) ter letošnji Obleka, ki ga je režiral z dolgoletnima sodelavcema Marie-Hélène Estienne in Franckom Krawczykom.

V Ljubljano prihaja s Čarobno piščaljo iz leta 2010 z gledališko skupino Bouffes du Nord iz Pariza. Po monodramski uprizoritvi Smrt Krišne (2004) bo to prvo gostovanje velikega gledališkega režiserja pri nas. Gre za produkcijo, ki odlično ponazarja mojstrovo odločenost sledenju svojim elementarnim postulatom razumevanja gledališča. Ti so danes, ko je Brook v 86. letu, praktično enaki kot na začetku njegove gledališke poti pred dobrimi šestdesetimi leti.