Tiskane izdaje
Katja Konvalinka je predvsem pevka, v zadnjem času pa se kot vodja Slovenskega komornega glasbenega gledališča predano posveča tudi glasbenim projektom.
Ambiciozna je in delo jo veseli, zato se – ob službi, ki jo ima kot profesorica petja na glasbeni šoli Vič-Rudnik – projektov loteva z veliko vnemo. Okoli sebe je zbrala tudi predano ekipo ustvarjalcev ...
Ste pevka, vendar se v zadnjem času ukvarjate tudi z režijo, producentstvom ...
Res sem režirala dve predstavi za otroke, ampak to je bilo bolj povezano z organizacijo postavitev. Predvsem sem pevka. Po nizu naključij so me povabili k Slovenskemu komornemu glasbenemu gledališču, ki ga zdaj vodim dve leti, in posledično odločam o vsem, kar bo naše gledališče delalo.
Lahko tudi ne bi, a ker sem precej ambiciozna in me delo veseli, sem se tega zelo resno lotila. La Cecchina ali Nikogaršnja hči je naša peta opera.
Z režiserko Julijo Rošina sodelujeta že od začetka. Verjetno je zelo pomembno, da se pri ustvarjanju specifičnega glasbenega gledališča razumete z ustvarjalci.
Ja, že pri prvi operi sva sodelovali. Spoznala sem jo pravzaprav po naključju, ko sem iskala mladega režiserja, ki je pravkar končal študij in si želi delati v gledališču predvsem zaradi veselja do projekta, nabiranja izkušenj in ne toliko zaradi denarja. Naše društvo namreč nima denarja oziroma ga ima malo ... Dobro sva sodelovali, Julija je izvrstna režiserka, sodelujeva še naprej.
Pevci niso nujno tudi dobri igralci. Kako se pri ustvarjanju spopadate s to posebnostjo?
Res je, za sprejem na glasbeno akademijo za petje ne potrebujete igralskih veščin, kasneje pa se izkaže, da so eni bolj, drugi manj nadarjeni. Pri operi je kljub vsemu najbolj pomembno, da dobro poješ. Verjamem, da lahko dober režiser vsakega pevca pripravi do tega, da igra. Tisti, ki so za igro še nadarjeni, so na koncu odlični. Julija je zelo natančna in prijazno zahteva svoje.
Petje ste študirali doma
Zakaj ste se odločili prav za to Piccinnijevo delo? Gre za praizvedbo na Slovenskem?
Henrik Neubauer, avtor prevoda libreta, je nekje našel podatek, da je bila že izvedena v Ljubljani na začetku 19. stoletja, nedolgo po tistem, ko je po Evropi žela velik uspeh. To je bila po nekaterih virih najbolj priljubljena opera
Pred časom smo se povezali s Piccolo festivalom Furlanije - Julijske krajine, da bi naredili koprodukcijo. Z njihovim umetniškim direktorjem sva iskala opero, ki bi bila zanimiva za naše in njihovo občinstvo, vsekakor pa delo iz 18. stoletja. Zdelo se mi je pomembno, da lahko za predstavo angažiram mlade pevce, in izbrana opera je primerna za eno od prvih vlog, ker orkester ni tako velik, pevske partije pa so dokaj zahtevne. Poleg tega skladatelj pri nas ni zelo znan in odkrivanje manj znanih, a kakovostnih imen s področja opernoglasbene ustvarjalnosti je naša posebnost.
Pri projektu ste torej sodelovali z ljubljansko Akademijo za glasbo?
Ko sem videla, da se bomo z italijanskimi kolegi iz finančnih razlogov težko povezali, sem poklicala dekana Akademije za glasbo in predstojnika pevskega oddelka, ki sta podprla našo zamisel. Ko smo bili na razpisu novih projektov v Cankarjevem domu sprejeti, smo se lotili dela. Lani spomladi smo naredili avdicijo.
Ali imamo dobre mlade pevce?
Ja, pevska generacija je odlična. Nastopil bo orkester, ki ga sestavljajo študenti akademije, dirigent pa je profesor Simon Dvoršak. Predstava je namenjena odraslemu občinstvu, a je primerna tudi za mlade, predvsem tiste, ki še niso prepričani, ali jim je opera všeč ali ne. Gre namreč za zabavno, duhovito in inteligentno režirano opero, v kateri nastopajo mladi.
Kaj pravzaprav pomeni komična opera? Gre za opereto?
Ne. V 18. stoletju operete še ni bilo, poznali so singspiele, kot je denimo Mozartovo delo Bastien in Bastienne. Takrat so komponirali opere seria in opere buffa, naša je opera buffa. Ima srečen konec. Zgodba je za naš čas preveč oddaljena, zato smo jo aktualizirali.
Kako dolgo ste jo pripravljali?
Avdicija je bila aprila, oktobra so bile muzikalne vaje, novembra režijske, decembra pa smo delali vsak dan.
Kako ste prišli do scenskih elementov, kostumov ...?
Naše gledališče ima premalo denarja, da bi lahko poskrbelo za svoje kostume in sceno, nimamo niti skladišča. Na srečo nas podpirajo v ljubljanski in mariborski Operi in so nam odobrili izposojo iz svojih fondov; na pomoč so nam priskočili tudi v ljubljanski Drami SNG. Imamo iznajdljivo scenografko in kostumografko [ Vasilija Fišer], ki je avtorica domiselnega nabora rekvizitov. Reciklaža je na koncu izpadla dobro, predstava je zelo estetska. Privzeli smo torej sodoben, aktualen princip – uporabili smo vse staro, naredili nekaj novega, na koncu pa bomo vse vrnili.
Bi nam lahko zaupali, kako vam gre od rok producentstvo?
V producentstvo sem se vrgla nenadoma in se sproti učim. Žal mi je, da nas na razpisih ne podpirajo prav posebej, po drugi strani pa si vedno rečem, da se moramo najprej dokazati in potem nas bodo podprli. Kot producentki se mi zdi, da je denar za projekt seveda pomemben, a da še več šteje predana ekipa ljudi, ki pripravlja projekt. Verjamem v višje poslanstvo, čeprav mi je jasno, da morajo ustvarjalci preživeti.
In kako se preživljate vi?
Zaposlena sem v glasbeni šoli Vič-Rudnik, kjer poučujem petje. Od gledališča prav gotovo ne bi mogla preživeti.
