Tiskane izdaje
Na največjem gledališkem festivalu na svetu v kolumbijski Bogoti so se med imeni, kot so Thomas Ostermeier, Peter Stein, Jan Fabre, Tiger Lillies, La Fura dels Baus, predstavila tudi SNG Drama s Faustom v režiji Tomaža Pandurja in Mladinsko gledališče s predstavo Diega de Bree Nedolžni.
Gledališče je praznik. Praznujmo! je moto letošnjega, že 15. festivala (Festival Iberoamericano de Teatro de Bogotá), ki se v Bogoti odvija od 11. do 27 marca, in na katerem se predstavlja 134 predstav iz 32 držav in na katerem sodeluje 3.650 igralcev in sto eminentnih režiserjev z vsega sveta.
Kljub temu da naša dežela šteje toliko prebivalcev kot četrt Bogote, je slovensko gledališče na tem bienalnem festivalu, ki je že petnajsti po vrsti, blagovna znamka - in to od Svetinove/Pandurjeve Šeherezade dalje (SMG), ki je na tem kontinentu zanetila vihar in ki se je še danes spominjajo vsa ključna gledališka imena Latinske Amerike, od nove direktorice festivala Ana Marta de Pizarro do Ramira Osoria, nekdanjega kulturnega ministra in zdaj umetniškega direktorja gledališča, v katerem je kolumbijsko premiero doživel Goethejev Faust v produkciji SNG Drame.
Od takrat so se slovenski režiserji iz SMG (Vito Taufer, Matjaž Pograjc, Diego de Brea ...) z velikim uspehom predstavljali kolumbijskemu občinstvu, Tomaž Pandur na festivalu gostuje devetič, tokrat prvič s predstavo v produkciji SNG Drame (ki je pred leti tu navdušila s predstavo De Bree Ko sem bil mrtev).
Festival se je odprl s spektaklom kultnega katalonskega gledališča La Fura dels Baus s predstavo Afrodita in Parisova razsodba, ki si jo je na trgu Simón Bolívar ogledalo sedemdeset tisoč ljudi. Sporočilo otvoritvene predstave, tako pravi direktorica festivala Ana Marta de Pizarro, je, da imamo vedno možnost odločitve, da v svetu nasilja, vojne, nadvlade korporacij izberemo ljubezen in mir.«
Tisto, kar je čudovito, je, da so La Fura dels Baus v predstavo vključili kolumbijske umetnike in 45 žrtev nasilja paravojaških skupin, ki so z občinstvom delili svojo bolečino in skupaj z ustvarjalci poskušali ljudem predati sporočilo miru,« je še rekla Ana Marta de Pizarro.
Tudi zato je leta 1988, ko so deželo pretresale pretresale vojne med paravojaškimi organizacijami, levo gverilo in teror narkokartelov, kolumbijska igralka Fanny Mikey skupaj s ključno osebnostjo kulturnega sveta latinske Amerike Ramirom Osoriem, nekdanjim kolumbijskim ministrom za kulturo, osnovala festival kot »obliko upora proti kruti kolumbijski realnosti v osemdesetih in devetdesetih.«
S tem, ko je želela v takrat divje, kaotično in nevarno mesto pripeljati najboljše gledališke predstave sveta, je želela pokazati, da z umetnostjo lahko kljubuje nasilju in da je edini način, kako se boriš proti strahu in terorju, ustvarjalnost in umetnost.
Igralec in fotograf Aljoša Rebolj, ki je s Pandurjevimi predstavami večkrat gostoval v Bogoti, se spominja, kako je Fanny Mikey na drugem festivalu s svojo rdečelaso grivo in neustrašno energijo stopila na oder trenutek za tem, ko je na istem odru gledališča eksplodirala bomba - in prestrašene ljudi v dvorani nagovorila z besedami: Ne bomo se vdali. Borili se bomo naprej, z orožjem, ki je najmočnejše orožje na svetu - z umetnostjo.
Na festivalu je največje zanimanje vladalo za evropska gledališka imena - za Thomasa Ostermeierja, ki je prišel z Ibsenovim Sovražnikom ljudstva, za Jana Fabra s plesnim solom Cedrica Charrona Attends, attends, attends ..., za Petra Steina in produkcijo Puškinovega Borisa Godunova, tudi za gledališko uprizoritev Bergmanove klasike Fanny in Alexander v produkciji Uppsala Stadtteatra ... Za Tomaža Pandurja in njegovega Fausta, saj so že nekaj dni pred premiero prodali 7.000 vstopnic za pet ponovitev, primerljivo zanimanje občinstva bi lahko zabeležil samo še Shakespearjev Hamlet v produkciji danskega gledališča Republique in britanskega tria The Tiger Lillies (Martyn Jacques, Jonas Golland, Adrian Stout), ob tem je zanimivo, da so nastopali v istem gledališču, ki ga je kasneje do zadnjega kotička zasedel Faust. The Tiger Lillies je 'brechtovski punk bend', ki ga dobro pozna tudi ljubljansko občinstvo. V ljubljanski Kino Šiška se s svojim repertoarjem, ki je zmes kabareta, uličnega teatra, cirkusa, francoskega šansona, punka in romske glasbe, vračajo 14. aprila, kot mi je po njihovi zadnji predstavi rekel basist Adrian Stout.
Thomas Ostermeier, nekoč nemški enfant terrible, ki je pri 31. letih prevzel kultni Schaubühne Teater, leta 2011 pa pri svojih 43. letih na beneškem festivalu prejel beneškega leva za življenjsko delo, ker je »s svojo umetnostjo pripomogel pri združitvi vzhodnega in zahodnega Berlina«. Ujeli smo ga dan pred njegovo premiero Ibsenovega Sovražnika ljudstva.
Dan pred premiero Fausta se je v ansamblu čutilo pričakovanje. Osrednji časniki, portali, kritki in nenazadnje tudi direktorica festivala so med predstavami, ki jih je treba videti napovedovali Pandurjevega /Goethejevega Fausta kot enega od petih vrhuncev festivala, skupaj z Furas dels Baus, Ostermeierjevim/Ibsenovim Sovražnikom ljudstva, Fabrovim Attends, attends... in rusko produkcijo Boris Godunov.
Tomaž Pandur na terasi hotela Tequendama, ki je za sedemnajst dni postal središče festivalskega dogajanja, in v katerem so še pred nekaj dnevi snemali 2. Sezono kultne serije Narcos, ki govori o obdobju vladavine kokainskega lorda Pabla Escobarja v osemdesetih. Prav v tem obdobju terorja in strahu je nastal iberoameriški festival gledališča Bogota.
V gledališču Teatro Mayor Julio Santo Domingo sem bila še enkrat priča čudežu, kako se na novem odru v novem gledališču postavlja scenografija in se rojeva prostor za novo predstavo, ki bo ure zatem v polni dvorani polni pričakovanja sprožila skrivnostno alkimijo med igralci in občinstvom. In občinstvo Bogote je nekaj, kar že leta omenjajo vsi svetovni gledališki ansambli, vsi igralci in režiserji. Kadar začuti, potem počasti do konca, kadar ne začuti, odide iz dvorane.
Kot je rekel španski inženir zvoka Mariano Garcia, ki s Pandurjem sodeluje od madridske produkcije Dantejevega Pekla, je tehnična ekipa SNG Drame z Iztokom Vadnjalom, direktorjem tehnike na čelu v 24 urah naredila nekaj, kar bi sicer zahtevalo teden dela. Zahtevna scenografija Svena Jonkeja s premikajočimi se zidovi, na katere Faust piše magične formule in bazenom z vodo se je postavljala nepretrgano, brez spanja, dve noči so v gledališču skupaj s tehnično ekipo preživeli tako Pandur, njegov asistent režije Jan Krmelj in dramaturginja Livija Pandur. Za »prvo pomoč« je bila v zaodrju na voljo jeklenka s kisikom, saj so fizične aktivnosti 2.600 metrov nadmorske višine tako za tehnično ekipo kot igralce terjale posebno pripravljenost.
Gotovo je poseben dosežek, da smo s Faustom v nekaj mesecih gostovali kar na dveh najrelevantnejših festivalih v Latinski Ameriki, obakrat vse stroške krije festival, je dejal ravnatelj Drame Igor Samobor in ob tem z nasmeškom pohvalil arhitekturno dovršeno, moderno gledališče, popolno tehnološko opremljeno,o čemer pri nas lahko samo sanjamo.
Tik pred kolumbijsko premiero Fausta v gledališču Teatro Mayor Julio Santo Domingo, dvorana gledališča s 14.000 sedeži se polni
Gledališče se je čez nekaj ur začelo polniti, festivalska premierska publika je prihajala v ogromno preddverje, kjer so fotografski aparati in kamere nenehno spremljali ključne figure in goste festivala, v središču pozornosti je bila seveda direktorica festivala Ana Marta de Pizarro, med gosti je bil violinski virtuoz armenskega rodu Ara Malikian, ki je petkrat zapored razprodal dvorano s 1400 sedeži, goste je sprejemal direktor gledališča Ramiro Osorio, producentka Lucia Bevia, prijateljica ustanoviteljev festivala, ki je Imberoameriški festival osvojila s šestimi produkcijami, poleg otvoritvene predstave katalonske skupine La Fura dels Baus, kralja flamenka Antonia Canalesa, Medeje Ane Belen ... tudi Fausta v produkciji ljubljanske Drame;
Gledališče Teatro Mayor, ki sprejme 1400 gledalcev, je bilo ob pol devetih zvečer nabito polno. Zahtevno občinstvo, ki ga je festival z najboljšim, kar ponuja svetovno gledališče, razvajal in vzgajal zadnjih trideset let, je bilo popolnoma osredotočeno na predstavo, se odzivalo na specifičen humor, na odrsko smrt Valentina in Margarete, Branka Jordana in Polone Juh se je odzvalo s spontanim aplavzom na odprti sceni, v zaključnem Faustovem monologu Igorja Samoborja in Branka Šturbeja kot Mefista izbruhnilo z bučnim aplavzom in stoječimi ovacijami in vzkliki. Prav vsak v ekipi, od pomladka Drame pa do Uroša Fuersta in Barbare Cerar je bil deležen navdušenih vzklikov bravo, dvorana je dobesedno zagrmela, ko je na oder v poklonu stopila Polona Juh, aplavz se je še stopnjeval z Mefistom in Faustom.
Po predstavi so se v zaodrju skupaj z igralci drenjali ljudje in predstavniki gledališč, selektorji festivalov, kritiki in seveda ključne osebe tega festivala, z direktorico festivala Ano Marto de Pizarro, ki se je v strastnem nagovoru poklonila 'izjemnim igralskim dosežkom' ansambla SNG Drama, in seveda režiserju, ki je, kot je rekla, več kot dve desetletji ljubljenec občinstva latinske Amerike.
»Šeherezado sem prvič videla v enem od naših gledališč Teatro de Castellana in to na drugem festivalu po vrsti, leta 1990. Spomnim se, kot bi bilo včeraj. Huronskega odziva publike, bil je tako mlad režiser, tako avantgarden, popolnoma drugačen od vsega, kar smo videli do takrat. Sprožil je kult slovenskega gledališča po vsej Latinski Ameriki. Od takrat dalje, se vsakič, ko sem prihaja Tomaž Pandur, ljudje sprašujejo, kaj nam bo ponudil tokrat, kaj bomo v njegovem gledališču doživeli zdaj.«
»Vsako moje srečanje s Tomažem je vedno zelo emotivno, tako je tudi nocoj,« je po premieri dejal tudi Ramiro Osorio, direktor gledališča Teatro Mayor. »Prvič sva se srečala leta 1989, ko sem videl njegovo Šeherezado, nato sem njegovega prvega Fausta pripeljal na Gran festival Ciudad de Mexico. Presrečen sem, da lahko po 24 letih zdaj v našem gledališču v produkciji vašega nacionalnega gledališča zdaj gostim njegovega drugega Fausta, s katerim še dokazuje svojo umetniško zrelost in inteligenco.«
Direktorica iberoameriškega gledališkega festivala Ana Marta de Pizarro, ki od leta 2008, po smrti ustanoviteljice festivala Fanny Mikey, nadaljuje njene sanje- in ji to čeprav s skrčenimi finančnimi sredstvi - tudi uspeva, da festival ohranja naziv enega najrelevantnejših in največjih gledaliških festivalov na svetu.
Direktorica festivala pa je po poklonu in čestitkam ekipi poudarila, da naj bi prav na dan premiere Pandurjevega /Goethejevega Fausta, ki simbolično govori o utopiji boljšega sveta, 23. marca, vlada s predsednikom Juanom Manuelom Santosom in voditelji Revolucionarnih oboroženih sil (FARC) podpisala težko pričakovani mirovni sporazum o prekinitvi napadov in zaustavila petdesetletno vojno in številne nedolžne žrtve, a kljub številnim demonstracijam nasprotne strani niso dosegle soglasja.
A, kot je rekla Ana Marta de Pizarro, »na tem delu sveta nam ostaja vera v umetnost, v gledališče, ki preobraža in spreminja, zato vztrajamo in nadaljujemo sanje, ki sta jih Fanny in Ramiro Osorio, oba vizionarja, začela že pred tridesetimi leti. V tem času smo dokazali, da je gledališče jezik, ki ga govori vse več ljudi.«
