Pogovor z Matjažem Zupančičem: banket »elite«, medtem ko svet razpada

Režiser in dramatik Matjaž Zupančič o padcu človeškosti in solidarnosti ter zmagi nasilja, ki ne priznava drugačnosti.

sob, 17.03.2012, 09:00
Imena za predstavo Padec Evrope

Krstno postavitev so poleg avtorja in režiserja Matjaža Zupančiča na oder postavili dramaturginja Darja Dominkuš z asistentom Rokom Andresom, scenografinja Janja Korun, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, avtor glasbe Vanja Novak, koreografinja Jana Menger, lektorica Tatjana Stanič ter oblikovalec luči Milan Podlogar. Nastopili bodo Aleš Valič, Zvezdana Mlakar, Bojan Emeršič, Branko Šturbej, Gorazd Logar, Maša Derganc, Valter Dragan, Polona Juh, Vito Weis in Rok Vihar.

V SNG Drami bodo nocoj premierno predstavili Padec Evrope­ dramatika in režiserja­ Matjaža Zupančiča. Grumov nagrajenec za drame Vladimir (1998), Goli pianist (2001), Hodnik (2003), Razred (2006) in Shocking Shopping (2011) je pred nocojšnjim večerom ­odgovoril na nekaj vprašanj.

Katere so bile zunanje in notranje spodbude za nastanek Padca Evrope , s katerim ste lani sodelovali v konkurenci za Grumovo nagrado 2011, a jo nazadnje dobili za igro Shocking Shopping , ki še čaka na krstno uprizoritev?

Iščem odgovore. Kaj sploh je gledališče danes? Kako skozi njega uprizarjati, misliti sodobnost? Komu je to sploh potrebno? Zakaj pisati nove tekste? Zakaj se ni dovolj samo vračati v znane gledališke zgodbe in stare mite? Drami Padec Evrope in Shocking Shopping imata veliko skupnega. Obe govorita o svetu danes in tukaj. Pisani sta za sodobnega gledalca. Nobena se neposredno ne ukvarja s politiko, je pa njun referenčni prostor radikalno političen. V tem smislu se igra Padec Evrope navezuje na fenomen pariških demonstracij in na aktualno družbeno krizo. Ampak njen fokus, »glavni smoter«, kot bi rekel Michel Chion, je drugje. Če poenostavim: v času enega filma uprizarja nočno zabavo na 'elitni' lokaciji, medtem ko svet okrog razpada. Zakaj v družbi, kjer vsi govorijo drug čez drugega, iritira molčeč človek? Ali ni strah pred drugačnim v resnici strah pred seboj? Ali ni bistvo agresivnosti negotovost? Padec Evrope ni samo padec človeškosti, solidarnosti – je zmaga nasilja, ki ne priznava drugačnosti.

Kot v nekaterih prejšnjih dramah (na primer Hodnik z napovedjo resničnostnih šovov) ste tudi tokrat preroško napovedali nekatere pojave v lokalni in globalni družbi, kot je uporniško gibanje 
1 : 99 oziroma demonstracije brezpravnih pred borznimi hišami in svetišči kapitala. Imate kak recept za izbiro tem ali se prepuščate intuiciji?

Nimam receptov. Sem izrazito intuitiven človek. Ne vem, zakaj nekatere stvari pritegnejo mojo pozornost. Mogoče so v človeka položene neke zgodbe … Susan Sontag pravi, da nam življenje interpretira naše sanje … Ali pa se včasih preprosto posreči, da ujameš duha časa. Ničesar si ne domišljam. Dramaturginja Darja Dominkuš je omenila, da jo je malce strah naslova – glede na 'preroškost' nekaterih mojih drugih iger. Naj povem, da ne napovedujem padca Evrope. 'Nemo propheta in patria.' Samo uprizarjam zgodbo.

Padec Evrope je postavljen v nedoločeno mestno središče pri nas oziroma v Evropi, kjer se pred nami zgosti spopad med vladajočimi in vladanimi, ki ga do tragičnega konca stopnjuje Varnostnik kot edini, ki ima stik z nasprotujočima si družbenima skupinama. S svojim dejanjem je po eni strani zvesti vojščak vladajočih, po drugi pa najradikalnejši dvomljivec o obstoječem družbenem (ne)redu. Kako ste si zamislili njegovo vlogo in kako jo vidite?

Strinjam se, po formalni strani je to edina marginalna oseba v igri, po vsebinski pa nikakor ne. Varnostnik ni samo 'reprezentant' nekega recimo represivnega družbenega aparata – je tudi mlad fant, ki se znajde v kritični situaciji. Kako se v nekem trenutku lahko počuti človek, ko mora skidati umazanijo, ki jo je za seboj pustila politika oziroma družbeni jet set? Kje se začne nasilje in kdo ga je v resnici povzročil? Zanimajo me te marginalne figure. Varnostnik in njegova žrtev sta mlada človeka. Oba sta bila porinjena v situacijo, ki si je nista želela. O sebi ne moreta povedati ničesar. Družbeni banket se bo nadaljeval, vsi bodo še naprej govorili eden čez drugega, njima ostane smrtna tišina. Cela predstava in velik napor igralske ekipe sta potrebna, da se na koncu sliši ta tišina.

Ste med skupinskim študijem igre kot režiser v njej odkrili kaj novega, presenetljivega? Koliko so k novim pogledom in razumevanjem znanega prispevali sodelavci in igralska zasedba ter kaj se vam v sklepni fazi priprav na premiero krstne postavitve zdi najbolj dragoceno spoznanje?

Želel sem si, da bi se študija predstave lotili z zelo elementarnimi gledališkimi sredstvi: prostor, zgodba, igra, čas. Potem smo stvari razvijali naprej. Veliko časa smo preživeli v prostoru, kjer smo nadaljevali analizo teksta. Padec Evrope ni samo literarno besedilo, ampak je predvsem neka specifična dramska situacija. Z igralci smo se veliko pogovarjali o tem, kako jo čim natančneje uprizarjati. Če namreč igraš situacijo, postane igra prepričljiva, resnična. Če pa igraš bolj 'na splošno' ali če se ukvarjaš predvsem sam s seboj in z občinstvom, potem – vsaj takšno gledališče, ki me zanima v Padcu Evrope – v trenutku izgubi kredibilnost. Izgubi smisel. O vajah lahko rečem, da so bile žive in vroče. Drama SNG ima sijajne igralce, to je velik umetniški potencial. Zadnjih dvajset let sem z veseljem delal z njimi. Imam občutek, da tudi oni z mano.

Kot dejavnega člana nacionalnega sveta za kulturo bi vas naposled prosil za mnenje o opaznih spremembah, ki jih v kulturno politiko in vsakdanjost slovenske kulture prinašajo prvi otipljivi ukrepi nove vlade, pa naj bo to pridružitev kulture v skupno ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport ali napovedani ukinitvi javne agencije za knjigo in filmskega centra ter ne nazadnje napovedano drastično zmanjšanje proračunske porabe po rebalansu letošnjega državnega proračuna za javni sektor v celoti.

Ukinitev samostojnosti kulturnega ministrstva se mi zdi gesta precej brez duha, populistična v navideznem finančnem pragmatizmu. Ampak s kulturno politiko je v tej državi nasploh problem. Včasih nisem razumel, zakaj je treba sesuvati nekaj, kar dobro funkcionira. Ko je dovolj sesuto, se ukine. Filmski sklad je recimo pred leti dokazano dobro deloval, slovenski film je pobiral najbolj prestižne mednarodne nagrade, imel gledalce, končno so začele v tej državi tudi ženske snemati filme … Potem je politika začela delati eno neumnost za drugo. Zdaj hoče narediti še zadnjo. Teatrom se jemlje programska sredstva, kar je logična pot do ukinitve.

Zakaj bi obstajalo gledališče, če nima sredstev za produkcijo?

Kultura v vsakem primeru ostaja žlička v sodu javnih financ in če kdo misli, da bo z lomastenjem po vsega dveh odstotkih državnega proračuna državo rešil pred bankrotom, je očitno ostal brez idej. Si predstavljate inventivnega politika, ki bi bil sposoben drugačnega obrata: kulturo prepoznati kot državotvorni resor? Tako bi država lahko naredila nekaj bistrega, svežega – tudi v mednarodnih očeh, kar lokalni politiki toliko pomeni. Obstajajo države, ki v času krize še več vlagajo v izobraževanje, umetnost in znanost. Pa tudi simbolno v politiki ni nepomembno. Pa ne zaradi preteklih zaslug, ta vidik kulture danes nikogar več ne zanima. Nikogar ne zanima, da se ta država ni začela z vojsko in policijo. Bi bilo pa dobro imeti v mislih, da se s tem lahko zelo hitro konča. Kultura, ki je oblika in slika civilizacije, lahko postane tudi dokument barbarstva.

 

Prijavi sovražni govor