Pol stoletja kulturnega doma v Trstu kot breme

Trst – Kulturni dom v Trstu danes in jutri slavi pol stoletja od svojega nastanka. Čeprav je tržaškim Slovencem prinesel navzven bleščečo in monumentalno arhitekturo tržaškega rojaka in Plečnikovega učenca Eda Mihevca, je po drugi strani breme. Skoraj 95 let po požigu Narodnega doma zamejski Slovenci ugotavljajo, da jim »novi« Kulturni dom nikoli ne bo mogel nadomestiti požganega Narodnega doma.

»Zakaj bi bil to previsok cilj? V takšno mogočno palačo, kot jo je na prelomu prejšnjega stoletja genialno zasnoval arhitekt Maks Fabiani, bi lahko preselili skoraj vse organizacije, društva in inštitucije slovenske manjšine v Trstu. To bi bil še zmeraj lahko naš cilj,« je brez pomisleka odgovoril Miroslav Košuta, ki je 25 let delal v Kulturnem domu v Trstu, od tega 21 let kot ravnatelj in 20 let tudi umetniški vodja Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Obe stavbi (Narodni dom in Kulturni dom) dobro pozna.

Požgana Fabianijeva mojstrovina

Košuta in številni drugi tržaški intelektualci še več kot sto let po obstoju Narodnega doma ne morejo prehvaliti Fabianijeve mojstrovine. »Takšne palače ni imela nobena druga narodna skupnost v Evropi,« pravi Košuta. Narodni dom je leta 1904 z lastnimi sredstvi zgradila Tržaška hranilnica in posojilnica, zgradilo ga je slovensko gradbeno podjetje Martelanc iz Trsta. Poleg sedeža hranilnice (banke) je bila tukaj Slavjanska čitalnica z bogato staro knjižnico. V pritličju sta bili na eni strani vhoda kavarna, na drugi restavracija. Nad njo je bil prvi slovenski hotel v Trstu – Balkan. Tu so bili tiskarna in uredništvo slovenskega tržaškega dnevnika Edinost, sedež Glasbene matice, Planinskega društva, Delavskega podpornega društva ... V pritličju je bila še telovadnica tržaškega Sokola, reprezentativno stopnišče je vodilo do velike gledališke dvorane, v kateri so se zbirali Slovenci na predstavah, koncertih, kulturnih dogodkih, plesih in političnih zborovanjih. V stavbi je bilo tudi več pisarn, uradov in stanovanj. Imela je lasten generator, ki je hišo preskrboval z elektriko. Kmalu po odprtju Narodnega doma so v čitalnici odprli razstavo dela slovenski slikarskih mojstrov Jakopiča, Groharja, Jame in drugih. Tedaj je v mestu živelo kakih 60.000 Slovencev. Narodni dom so fašisti požgali 13. julija 1920.

Ne samo gledališče

Kulturni dom v Petronijevi ulici ni samo gledališče, poudarja Breda Pahor, sedanja predsednica upravnega odbora Slovenskega stalnega gledališča, ki je 5. decembra 1964 še kot dijakinja sodelovala pri odprtju Mihevčeve mojstrovine. Kulturni dom je poskušal nekako nadomestiti Narodni dom, a je bil od samega začetka zasnovan in tudi je zaživel predvsem in samo kot gledališče. V njem gostujejo tudi druge predstave, koncerti, opere, najrazličnejše proslave, druge manifestacije in kulturni dogodki, toda vsestranski, kot je bila palača Narodnega doma, seveda ni. V pol stoletja se je zvrstilo na stotine prireditev, ki so dodobra bogatile kulturno življenje zamejskih Slovencev. »Če bi hoteli v te prostore umestiti čim več dejavnosti in privabiti čim več obiskovalcev, bi potrebovali veliko sredstev in nekdo bi se moral ukvarjati izključno s tem. Gledališču še za redno delovanje zmanjkuje sredstev. To bi morala biti naloga koga drugega.«

Stalno gledališče vsedržavnega pomena

Miroslav Košuta pravi, da se je nekaj dejavnosti že vrnilo v Narodni dom: Narodna in študijska knjižnica, slovenski informativni center, odprli so manjšo konferenčno in razstavno dvorano in oddelek za mlade bralce v knjižnici. »Že četrt stoletja opozarjam, da bi morali Slovenci v zamejstvu imeti enotno demokratično zastopstvo manjšine, a tega nikakor ne zmorejo. Razbita manjšina pa ne more uresničevati zahtevnejših ciljev. Zato je Kulturni dom, kar se tiče gledališča, vsaj do nekje blišč, hkrati pa tudi breme, saj za tak Kulturni dom težko skrbi, in samo del delovanja manjšine.«

Letopis Slovenskega stalnega gledališča iz Trsta navaja, da je bilo že 6. decembra 1848 v Trstu ustanovljeno Slavjansko društvo, dve leti zatem pa prva slovenska gledališka predstava v Trstu: Štepankova burka Tat v mlinu ali Slovenec in Nemec. Leta 1876 je začel izhajati časopis Edinost, od leta 1892 prvi dnevnik primorskih Slovencev. Leta 1882 so ustanovili Dramatično društvo pri Sv. Ivanu v Trstu, 1889 pa so z Ignacijem Borštnikom in ljubljanskimi igralci v gledališču Fenice uprizorili ljudsko igro Revček Andrejček. Leta 1907 se Dramatično društvo spremeni v poklicno Slovensko gledališče v Trstu. Leta 1927 fašistična oblast razpusti vsa slovenska društva. Že leta 1951 izvolijo odbor za gradnjo Kulturnega doma v Trstu in zaupajo izdelavo načrtov Edu Mihevcu. Leta 1976 predsednik Josip Broz Tito podeli SSG Trst red zaslug za narod za krepitev sodelovanja in prijateljskih odnosov med Jugoslavijo in Italijo, leto pozneje pa italijansko kulturno ministrstvo prizna SSG kot sedmo italijansko stalno gledališče vsedržavnega pomena.