Tiskane izdaje
»Psihologija je osnova šahovske igre, snovanja strategije in taktike, ki prehajata iz šahistove glave na šahovnico. Šah je vaja strategij, veščina obvladovanja in manipuliranja. Je igra, v kateri je vsakdo lahko 'kralj',« je dejal pobudnik in režiser nocojšnje krstne uprizoritve Dušan Jovanović.
Ker zadnje čase uglednega književnika, režiserja in profesorja Dušana Jovanovića posebej privlačijo neobičajni in tvegani uprizoritveni podvigi, ki ne sodijo v dramski »železni repertoar«, se je lotil uresničitve dolgoletne zamisli o prenosu najslovitejšega šahovskega dvoboja na gledališki oder, ki se večini poznavalcev zdi »misija nemogoče«.
K sodelovanju pri nastajanju besedila o šahovskem dvoboju stoletja poleti leta 1972 v Reykjaviku, v ozadju katerega se razločno kažejo značilnosti hladne vojne med supersilama ter dvema sovražnima političnima sistemoma, je povabil književnika in šahovskega poznavalca (mojstrskega kandidata) Mitjo Čandra ter dramaturginjo Evo Mahkovic.
Sam igro Bobby in Boris v treh delih (Predstavitev tekmecev; Psihološka vojna; Šah) opredeljuje kot žanrsko iztočnico za zgodovinsko, dokumentarno in politično gledališče, čeravno mu je najpomembnejša intimna človeška »drama o porazu« dotedanjega svetovnega šahovskega prvaka Borisa Spaskega. V ospredju dogajanja so čustva obeh nasprotnikov, njuni notranji strahovi, bojazni, napetosti …, saj šahist na najvišji ravni tekmovalnega mojstrstva doživlja tudi najhujše in najgloblje notranje drame.
Odštekano!
Tudi za soavtorja besedila Mitjo Čandra je bila zamisel o pretvorbi šahovske igre v gledališki dogodek »odštekana«, vendar legendarni šahovski dvoboj z začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja obuja tudi spomine na globalni zgodovinski spopad med liberalnim in totalitarnim polom tedanjega sveta (med ZDA in Sovjetsko zvezo).
Igra Bobby in Boris vsebuje zgodovinske in politične razsežnosti, a vendar je v ospredju intimna drama spopada dveh vrhunskih tekmecev, v katerem je osamljeni ameriški ekscentrik premagal v tistem trenutku najbolj izpostavljen vrh mogočnega in dotlej neporaženega »sovjetskega šahovskega stroja«. Njegov prispevek k nastanku besedila je vseboval skrb za notranjo logiko šahovske igre in miselnost obeh tekmecev, saj je šah le na videz obvladljiva virtualna igra, v kateri lahko ena sama poteza mir prevesi v vihar, obrambo v napad, pričakovano zmago v poraz.
Najmlajša v avtorskem triu, dramaturginja Eva Mahkovic, je bila povabljena k sodelovanju, ko je besedilo že nastajalo. Napisala je prizore, »ki se dogajajo zunaj šahovnice: zgodbo o inteligentni, čeprav zagotovo ne v celoti namerni izsiljevalski bravuri Bobbyja Fischerja, ki je – kot metoda 'strtja nasprotnikovega uma' – učinkovito vodila k predaji Borisa Spaskega, in o naraščujoče histeričnih odzivih vseh ustrahovanih«. Pri tem se je opirala zlasti na delo Davida Edmondsa in Johna Eidinowa Bobby Fischer Goes to War: How the Soviets Lost the Most Extraordinary Chess Match of All Time ter več zgodovinskih oseb zaradi zgoščenosti dramskega dejanja strnila v manj dramskih protagonistov.
Na življenje in smrt
Dramaturginja uprizoritve Eva Kraševec opozarja na sorodnosti med šahovsko in gledališko igro – poraz Borisa Spaskega vsebuje tudi prvine antične tragedije, »tragičnega patosa, trpljenja in duševnih muk ob strašnem dogodku«. Poraženec dvoboja namreč nazadnje ugotovi: »Izgubil sem partijo. (…) Izgubil sem v svojih, izgubil sem v tujih očeh.«
Lektorica Tatjana Stanič je bila pozorna na uporabo značilnega besedja in besednih zvez iz časa hladne vojne. Igor Samobor, ki bo na odru in za šahovnico oživil poraženega Borisa Spaskega, je poudaril, da je o »Puškinu šaha« ali »Mozartu šaha« na voljo mnogo manj biografskega gradiva kot o njegovem nasprotniku. Zato si je za vodilo izbral repliko: »Spoznavam meje svojega uma in talenta.« Aljaž Jovanović, ki bo oživil »Strah, imenovan Fischer«, pa se je ukvarjal predvsem s skrajnimi čustvenimi stanji, ki jih prinaša šahovski dvoboj »na življenje in smrt«.
