Predstava Dolžina 100 igel: fluidna transformacija absurda in kaosa

V starodavnih časih bi bil ­Josef Nadj zelo verjetno šaman, tako pa je v svoji umetnosti, ki zajema gledališče, ples ter slikarstvo in fotografijo, mojster transformacije giba, energije in podob. In to skozi prepoznavno avtorski »nadjevski« pristop.

V tem pristopu se skozi prepletanje intuitivnih in natančno racionalnih raziskav poglablja v arhaični simbolni svet starodavnih in ljudskih kultur, od rodne Kanjiže v severnem Banatu do izročila mehiških Indijancev v tokratni predstavi. Josef Nadj, ki je od konca osemdesetih let prejšnjega stoletja redni gost slovenskih odrov, je tako neprimerno bolj kot Kantorju in Beckettu, ki ju njegovi interpreti nemalokrat navajajo kot referenci, blizu Artaudovim konceptom gledališča in umetnosti, med drugim tudi z raziskovanjem in izpostavljanjem absurda in skrajnih ­bivanjskih robov.

Njegove predstave zaradi učinka abstraktnosti gledalcu ponujajo številne interpretacije in gledalske izkušnje, kar velja tudi za Dolžino 100 igel, ki jo je Nadj, sicer umetniški vodja Narodnega koreografskega centra Orléans, postavil v skromnem produkcijskem okviru svojega Regionalnega kreativnega ateljeja »Josef Nadj« v Kanjiži. Ta pomeni njegovo ustvarjalno bazo, ki je za zdaj še v izgradnji in kamor prej ali slej namerava premestiti svoje celotno delovanje.

Izvrstna mednarodna ekipa sedmih plesalcev, vključno z avtorjem, in plesalka vstopijo na prizorišče, na ozadju katerega visi slika jelena, ki v tradiciji mehiških Indijancev pomeni prehajanje med telesnim in duhovnim in na katerem so razporejeni inštrumenti šestčlanskega orkestra in klavir. S tem, ko se plesalci v uvodnem prizoru z absurdnimi prijemi lotijo klavirja (nanj predvsem ne igrajo), vzpostavijo nadrealistično atmosfero, v kateri se v nadaljevanju skozi nadjevsko alkimijo transmutirajo materija in stanja. Preobrazbo in absurd nakazuje že naslov – Dolžina 100 igel je težko prevedljiv madžarski pregovor, s katerim govorec relativizira dejansko razdaljo in pomeni zgolj nekakšen iracionalen, dejansko brezpomenski približek. Plesalci skozi predstavo, ne da bi sprva gledalci to opazili, z različnimi postopki, od inovativne uporabe različnih predmetov do forme body arta, postopoma ustvarjajo abstraktne slike in prizorišče spreminjajo v galerijski prostor. Ta ima najmanj dvojen pomen, celo bolj kot fizični galerijski prostor ga je mogoče razumeti oziroma doživljati kot »notranji« ustvarjalni proces transformacije in strukturiranja kaosa v umetnino.

Enourna predstava vsebuje mnogo »nadjevskih« izjemnih domislic – kostumiranje v »divje« in grobe, na živali spominjajoče maske, koreografsko in izvedbeno izvrstne gibalne sekvence ter ravnanje s predmeti, ki ob stiku s plesalci oživijo in se preobrazijo v abstraktne in arhaične like ter intimne demone. S transmutacijo se predstava konča v prizoru, v katerem ob odsotnosti plesalcev vlogo igralcev prevzame šest glasbenikov, vključno s komponistom in violistom Mezeiem Szilárdom, ki dogajanje neprekinjeno dopolnjujejo s surovo jazz improvizacijo in ob motrenju ogromnega jelena v ozadju rdečkast prt s pomočjo palic spremenijo v stiliziranega zmaja, ta pa nato postopoma vsakega od njih s pogledom uroči in uspava.

Dolžina 100 igel je še ena v nizu Nadjevih uprizoritev transmutacijskih svetov, v katerem je vse spremenljivo, skozi miselno strukturiranje kaosa se surova materija preobraža v čisto formo, v umetnost.