Faust, prelomna točka Tomaža Pandurja

Koprodukcija Ljubljana Festivala in SNG Drama Ljubljana je tretje režiserjevo srečanje z enim največjih evropskih mitov.

pon, 21.09.2015, 08:00
Gledališka predstava

J. W. Goethe: Faust

Križanke 21.–23. septembra ob 20. uri

Motiva Fausta se je doslej Tomaž Pandur lotil že dvakrat, leta 1990 v Mariboru in leta 2014 v Madridu. Po motivih srednjeveške legende, Goethejevi tragediji v dveh delih in umetniških delih, ki so bila navdihnjena z zgodbo o človeku, ki je prodal svojo dušo hudiču, ga bo septembra tretjič postavil v Križankah, nato oktobra na velikem odru SNG Drama Ljubljana.

Johann Georg Faust
(ok. 1480–ok. 1541) je bil menda predavatelj na Univerzi v Heidelbergu, se ukvarjal z medicino in dosegal nenavadne ozdravitve pri pacientih, zato so ga kolegi osumili, da je prodal dušo hudiču, za nagrado pa dobil dve leti mladosti, znanja in sposobnost napovedovanja prihodnosti. Njegovo življenje je opisano v anonimni knjigi iz leta 1587 domnevno luteranskega avtorja.

Temo je leta 1604 literarno obdelal angleški elizabetinski dramatik Christopher Marlowe, dve stoletji kasneje pa v znameniti pesnitvi tudi Johann Wolfgang von Goethe. Goethejeva je sestavljena iz dveh delov. V prvem, ki je nastal leta 1808 in ga je Goethe izdal ob koncu svojega zrelega ustvarjalnega obdobja, gre za zgodbo o tragično zapeljanem dekletu Marjetici. V drugem delu iz leta 1832, ki je izšel šele po umetnikovi smrti, je osrednja zgodba o spoznanju glavnega junaka, da je lahko srečen samo, če izboljša svet, v katerem živi.

Delo ni drama v pravem pomenu besede, ampak dramska pesnitev z lirskimi, filozofskimi, alegoričnimi in simboličnimi sestavinami. Ključni osebi pesnitve sta učenjak Faust in hudič Mefisto, zaplet pa temelji na dveh pogodbah: pogodbi med bogom in hudičem ter pogodbi med hudičem in Faustom.

Faustovo iskanje smisla življenja, Marjetičina bolečina in Mefistova zloba so navdihnili mnoge slikarje, glasbenike in pisatelje, ki so se lotili motiva tako v glasbi in operah (Beethoven, Schubert, Wagner, Berlioz, Liszt, Gounod) kot tudi na platnih in v filmih.

Pandurjevo tokratno tretjo verzijo napovedujejo kot zgodbo »o odtujenosti sodobnega človeka in njegovi potrebi po razumevanju sebe ter sveta, v katerem živimo«. Premierno jo bodo uprizorili septembra (21. do 23.) na odru Križank in nato oktobra na velikem odru SNG Drama Ljubljana.

Mariborski Faust

Motiva Fausta se je Pandur lotil že nekajkrat. Januarja 1990 ga je z Janezom Škofom v glavni vlogi in v dramaturgiji Livije Pandur postavil na oder mariborske Drame. Z njim je gostoval na mehiškem gledališkem festivalu, dve leti kasneje pa smo si ga lahko ogledali tudi v ljubljanskem Cankarjevem domu. Vstopnice za dve predstavi v Gallusovi dvorani so bile razprodane v osmih dneh. Ko so dodali še tretjo, so jo razgrabili v pol ure. Tako v Mehiki kot doma je takrat prejel superlativne kritike.

Andrej Inkret je v Delu zapisal, da »gre v vsakem pogledu za enormno odrsko produkcijo; personalno, materialno in tehnično popolnoma širokopotezen spektakel, ki premore v skoraj vseh svojih kompliciranih sestavinah izvrstno in natančno organizacijo – in učinkuje ves čas domala enako nepopustljivo intenzivno, niti za trenutek pa dolgočasno, čeprav potrebuje dolgih pet ur, da se odvrti od začetka do konca«.

V sklepu je dodal, da je Pandurjev Faust »briljanten, sam nad seboj opajajoč se in samodopadljiv teater, teater vsestranske spektakularnosti in vrhunske forme, skrajne čutnosti in slikovitosti, bravuroznosti in skrajnega esteticizma – in tudi morda magičnosti«.

To je bil še čas Pandurjevih monumentalnih, grandioznih predstav, ki so trajale nekaj ur. Že takrat je »kadriral«, gledališko pripoved razbil na niz hiperestetiziranih, kostumsko in scenografsko do podrobnosti izdelanih prizorov, ter do odrskega spektakla pristopal kot filmski režiser. V prvi sceni na primer, ki je trajala okoli dvajset minut, je bil Janez Škof do gležnjev vpet v polovico krogle in se v njej s kroglo v roki zibal sem ter tja tudi čez oder v prepad.

Tomaž Pandur je takrat izjavil, da je »mit njegova opredelitev v gledališkem ustvarjanju: poglavitno zavedanje nove dobe, ki prihaja in kjer na osnovi prabitnih mitov poskušam izoblikovati tiste, ki so preživeli«. V predstavi je obdelal celoto, oba dela Goethejevega Fausta, in v uprizoritvi načeloma ohranil prizore in njihovo zaporedje, vendar jih je močno skrajšal ali združil.

Madridski Fausto

V madridskem Faustu skoraj četrt stoletja kasneje zlo oziroma Mefisto prihaja v podobi družine. V predstavi se križata dva pogleda, notranji in zunanji, saj se na odru odvijajo deli iz fragmentov izvirnega Goethejevega Fausta, sočasno pa jih igralci z distance komentirajo. Premierno je bil uprizorjen novembra 2014 z naslovom Fausto v madridskem Centro Dramático Nacional.

In zakaj se v svojih predstavah tako rad vrača k istim temam? Vesni Milek je dan po španski premieri pojasnil: »Tako kot za mnoge pisatelje ali slikarje pravijo, da vse življenje slikajo eno in isto sliko ali pišejo eno knjigo, tako sem prepričan, da vse življenje delam eno in isto predstavo, ki ima sicer različna poglavja. Zakaj? Ker se svet vmes spreminja in se očitno spreminjam tudi jaz. Zato se ciklično vračam na prelomne točke v življenju, v predstave, ki so bile na neki način usodne za moje ustvarjanje. To je gotovo Dantejeva Božanska komedija, to sta Dostojevski in Shakespeare – in to je seveda Faust.«

V Španiji, kjer je Pandur oboževan kot »veliki mag gledališča«, je bilo trideset predstav Fausta od predvidenih štiriinpetdesetih takoj razprodanih. V Madridu se je ustalil po letu 2005, ko je končal svoje mariborsko obdobje kot direktor tamkajšnje Drame in njen hišni režiser, odšel v Ameriko in Evropo, kjer je delal z različnimi producenti in gledališči, ter nato ustanovil lastno mednarodno gledališko organizacijo Pandur.Theaters. Prva madridska predstava je bila Infierno, Dantejev Pekel, sledila je vrsta drugih z bleščečimi kritikami, stoječimi ovacijami in razprodanimi dvoranami.

Ljubljanski Faust

Tudi v Sloveniji so njegove predstave razprodane, vendar je kritika do njih neusmiljena. Od leta 1996 do 2014 Pandur v Sloveniji ni več režiral in ni ga bilo na sporedu nobenega nacionalnega gledališča. Izjema so bila gostovanja na ljubljanskem poletnem festivalu s predstavami Hazarski besednjak (Ljubljanski grad, 2001), Sto minut (Studio Viba, 2003), Tesla Electric Company (Križanke, 2006), Baroko (Križanke, 2008), Somrak bogov (Križanke, 2011), Medeja (Križanke, 2012).

Februarja 2014 je s predstavo Michelangelo po štirinajstih letih prvič nastopil na odru v Cankarjevem domu, istega leta pa je v SNG Drama Ljubljana režiral »kompilacijo« Shakespearovih treh zgodovinskih tragedij, Riharda II., Riharda III. in Henrika IV. Letos se vrača na slovenske odre z igralsko ekipo ljubljanske Drame (Igor Samobor, Brane Šturbej, Barbara Cerar, Polona Juh, Branko Jordan, Uroš Fürst, Robert Korošec, Filip Samobor, Žan Perko in Matic Lukšič).

V SNG Drama s Pandurjem napovedujejo »ponovno soočenje z enim največjih evropskih mitov, v katerem bo poudarek na odtujenosti sodobnega človeka in njegovi potrebi po razumevanju sebe in sveta v širšem kontekstu Univerzuma«. Pandur ob večnem boju proti vseprisotnemu zlu poudarja neskončno hrepenenje po vsem, kar nam je nedostopno ali nedosegljivo: po družini, ljubezni, mladosti, lepoti.

Tudi v tokratno avanturo se bo spustil s stalno ekipo sodelavcev, ki ga spremlja na projektih že vrsto let: Livija Pandur (priredba in dramaturgija), Sven Jonke (scenografija), Felype de Lima (kostumografija tudi za predstavo Kralj Lear, premierno uprizorjeno letošnjega aprila v Atenah), Silence (Boris Benko in Primož Hladnik že desetletje glasbeno opremljata predstave), Dorian Kolundžija (videi že v Medeji, Michelangelu, Rihardih), Andrej Hajdinjak (oblikovanje luči že v Medeji).

»Vse življenje se trudim vzpostaviti umetniško kontinuiteto,« je pojasnil lani ob predstavi Michelangelo. »Nikoli si nisem želel biti režiser s kovčki, tujec, ki pride v teater, naredi predstavo in odide, ker se mi zdi tak pristop turističen. Če hočeš narediti globljo predstavo, je ključna kontinuiteta. Ko delaš prvo predstavo v gledališču, si tujec. Ob drugi si že prijatelj. Ob tretji se že ljubiš.«

Prijavi sovražni govor