Premiera Odiseja na Brionih: Briljantna anatomija razkroja

Fascinantna interpretacija dilem kolektivnih in osebnih mitologij.

pon, 23.07.2012, 12:00
Odisej

 

avtor Goran Stefanovski

 

 

režija Aleksandar Popovski

scenografija Numen in Ivana Radenović

 

kostumografija Marita Ćopo

 

glasba Foltin

 

premiera 20. 7. 2012

 

Gledališče Ulysses na Brionih

Brioni se zdijo idealna lokacija za predstavo Odisej. Ne samo zaradi avtentičnega prizorišča in sredozemske navezave na Homerjev ep, temveč predvsem kot presečišče balkanske mitologije in fantazem preteklega stoletja, ki so se izrodile v travestijo in tragedijo.

Brionski arhipelag je sinonim za artificielnost komunističnega režima, pri katerem je bilo nasprotje med iluzijo videza in realnega stanja stopnjevano do operetnih razsežnosti. In to nasprotje je vidno še danes, ko se sredi noči vračaš v hotel in ti pot križajo črede srnjadi, ki blodijo po tem umetnem raju. Zato so Brioni najbolj primerni za demitologizacijo in demifistikacijo socialističnega eksperimenta in še zlasti njegovega klavrnega konca, čeprav je takšna strategija dramatika Gorana Stefanovskega in uprizoritev režiserja Aleksandra Popovskega nujno obsojena na učinek podvojene iluzije, ki je prav tako del iluzorne realnosti, kot je bil objekt, ki ga analizira in cefra.

Megalomanija Balkana

To je pač usoda vsake dramske oziroma umetniške interpretacije, takšne z jasno prepoznavnimi konotacijami na našo nedavno zgodovino pa še zlasti. Tekst je sicer briljantna anatomija razkroja nekdanje skupne države, bolj kot nacionalni pa so poudarjeni univerzalni antagonizmi Balkana, zlasti pojmi, kot so dom oziroma »domača ognjišča«, in s tem povezane velike teme heroizma, domoljubja in časti ter bolj intimnih občutij nostalgije, ljubezni, erotike in melanholije. Na iracionalnem Balkanu vse te karakteristike dobijo megalomanski značaj in patos, ki poskuša z nekakšno žlahtno patino garnirati vse dosedanje brutalne konflikte – od Kosovega polja in druge svetovne vojne do razpada Jugoslavije.

Stefanovski in Popovski te žlahtne patine ne dopuščata, naj so nekatere interpretacije še tako vzvišene, vojna je vedno manifestacija absurda, junakov ni; če epopejo razčlenimo, ostanejo na situ predvsem veliki zločini in majhne osebne tragedije. Ob patosu je druga balkanska karakterna črta, ki poskuša relativizirati dogodke, humor in tudi tega je v Odiseju veliko, vendar se še tako zabavne domislice vedno znova iztečejo v trpko ironijo, obešenjaške šale v groteskne interakcije. Tukaj je še poezija, ki naj bi podeljevala nesmrtnost, vendar dramatik z njo opravi v prizoru s Polifemom (Franjo Dijak), ki ga je mogoče najlažje oslepiti, če ga najprej ukaniš s trikom o lažnih čarih umetnosti, ki ima prav tako omamen učinek kot vino.

Ob jasno berljivi »balkanski« sintaksi ima Odisej številne univerzalne simbolne pomene, predvsem vprašanje genocida, migracij, begunstva pa tudi osebnih hrepenenj po stvarnih in navideznih »Itakah«, ki so se med našim življenjskim blodenjem povsem spremenile ali izginile. To simbolizira scena padle, do polovice vkopane gigantske antične glave kot prispodoba razkroja civilizacij, na njenih ostankih pa se gnetejo vsi, ki želijo osmisliti svojo eksistenco. Neuspešno, smo pač plod igre bogov, ki v naveličani brezdelnosti (Svetozar Cvetković kot Zevs je za spoznanje preveč meglen in indiferenten) nimajo oprijemljivih idej, kaj šele relevantnih strateških načrtov, ali pa so (odlična vloga Nataše Matjašec Rošker kot Atene) tudi sami plen prvinskih strasti in človeških slabosti.

Tako smo obsojeni na večne ahasverske blodnje, vojna pa se pogosto pokaže kot priložnost za navidezno poslanstvo in izhod iz apatične brezciljnosti. A ta se neizbežno spet pojavi, praviloma v še za spoznanje bolj drastični obliki, saj smo obremenjeni še s hipoteko svojih dejanj. Odisej (izjemna interpretacija Ozrena Grabarića, ki se lahkotno levi iz komedijantskega v tragični lik in nazaj) je utelešenje namišljenega junaka, ki – ko izpuhtita njegov egotrip in namišljena superiornost – ostane le še groteskna karikatura epskega protagonista. Kar se pokaže usodno tudi za naslednjo generacijo (Branko Jordan kot Telemah), ki se napaja zgolj iz teh mitov. Ko se ti razblinijo, se razblinita tudi motivacija in suspenz. In smo spet pri aktualni problematiki Balkana ...

Itaka za Šerbedžijo in vse nas

Smo torej obsojeni na Itako v obliki gledališča? Brioni in gledališče Ulysses sta zagotovo Itaka za njegovega iniciatorja Radeta Šerbedžijo, manj pa tudi za vse nas. Odisej je fascinantna predstava, Popovskemu je uspelo odličen tekst modificirati v obliko, kjer je vsak prizor mikroskopsko kodiran, sleherni drobec ponuja popolno informacijo, vendar kljub temu ostaja na ravni gledališča, torej ekskluziven. Kot je eksluziven že prihod na Male Brione: izbrane premierne goste na prizorišče dostavi vojaška desantna ladja, po predstavi je poskrbljeno za soliden prigrizek v soju pritajenih luči, slovesni večer pa se konča z navigiranjem med temnimi silhuetami otokov. Nič posebno vznemirljivega, a dovolj kratkočasno za ustvarjanje vtisa nekonvencionalne gledališke izkušnje.

Prijavi sovražni govor