Premiera v MGL: Prek morja krvi do svobode, enakosti in bratstva.

Režiser Aleksandar Popovski postavlja na oder MGL prvenec Georga Büchnerja Dantonova smrt.
Objavljeno
08. marec 2018 11.34
Igor Bratož
Igor Bratož

V iskalski sezoni, ko se v MGL sprašujejo, kaj je resnica, bo po lanski predstavi Leonce in Lena na velikem odru spet ­Georg Büchner, tokrat njegov veličastni in kompleksni prvenec Dantonova smrt v režiji­ Aleksandra Popovskega, ki je čas francoske revolucije soočil s sodobnostjo.

Vemo, za vsakim velikim zgodovinskim dogodkom brbotajo komorno, intimno, pozabljene ali zamolčane podrobnosti, Dantonova smrt Georga Büchnerja (1813–1837) daje na ogled oboje: z dokumentarno strastjo in doslednostjo razgrinja različne stopnje političnega idealizma in postavlja na oder like, ki govorijo avtentična zgodovinska besedila (zato drama sodi med zgodnje predstavnice dokumentarne dramatike), hkrati razgrinja notranji boj Georgesa Dantona, ki je v času tako imenovane vladavine terorja spoznal – Maximilien Robespierre ga je dal zapreti in privesti pred nacionalni konvent –, da je ideale revolucije oškropila kri.

Dramaturginja Eva Mahkovic je na predstavitvi pete premiere letošnje sezone opozorila, da so za predstavo v tokratni različici uporabili precej adaptirano besedilo Büchnerjevega prvenca, po besedah Barbare Hieng Samobor pa je prevod Bruna Hartmana še zmeraj odličen.

Büchner, nadarjeni študent medicine, ki se je posebej odlikoval pri anatomiji, a gojil tudi močen občutek za socialne krivice, je Dantonovo smrt napisal v petih tednih, ko je bil na begu pred oblastmi po neuspešnem revolucionarnem poskusu, ko je leta 1834 napisal kmetstvu namenjen politični pamflet Mir kočam! Vojna palačam!

Drama, napovedujejo delo v MGL, tematizira zadnje dneve (ali tedne?) Dantonovega življenja leta 1794, ko se idealist s političnimi somišljeniki iz vrst jakobincev vse bolj zoperstavlja Robespierru. Drama izpostavlja Dantonov notranji boj, ki ga vse bolj razjeda in napeljuje celo k samomoru. Njegovo prepričanje o idealu revolucije, ki krvavo zatira nasprotnike, je močno omajano. Za ta svoj dvom je na koncu usmrčen.

Režije Dantonove smrti se je lotil pogost gost slovenskih gledališč, makedonski gledališki, filmski in televizijski režiser in scenarist Aleksandar Popovski, ki je na predstavitvi navrgel, da je revolucijo odkril zgodaj, v mladostnem navdušenju ni spregledal Cheja Guevare leta 1968; povedal je, da se je v Makedoniji udeležil nekaj demonstracij in stavk, spremljal je druge revolucije in o njih ugotovil, da so ubijale in še ubijajo v imenu bratstva, svobode, demokracije, pravzaprav zmeraj branijo svojo različico svobode, pri tem pa so vedno prežete s strastjo in erotičnostjo. Danton je v Büchnerjevi drami idealist, revolucionarni vodja, ki pa revoluciji ni predan tako kot ekstremistični Robespierre, neizprosni član odbora za javno varnost, in mu niso tuje življenjske radosti, od vina do žensk.

Premierno je bila Dantonova smrt uprizorjena šele leta 1902, skoraj sedem desetletij po Büchnerjevi smrti, na odru ljubljanske Drame leta 1929, v mariborski Drami leta 1970, leta 2012 pa v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Mestnega gledališča Ptuj.