Premiera v Slovenskem mladinskem gledališču: Zakulisje prvakov

Igralec Dario Varga v gledališkem portretu predstavlja zagate, s katerimi se sooča igralec.

Objavljeno
26. marec 2014 09.25
Posodobljeno
27. marec 2014 08.00
*jer* Dario Varga 1 - Sobotna
Je. K., kultura
Je. K., kultura

»Zakulisje prvakov je moja zgodba. To je zgodba o igralcu, ki se je četrt stoletja ukvarjal z uprizoritvami v režiserskem gledališču ali v avtorskih projektih najrazličnejših režiserjev, zdaj pa si želi ustvariti predstavo, ki bi se ukvarjala z igralcem,« je ob svoji predstavi Zakulisje prvakov, ki bo premierno uprizorjena nocoj, zapisal Dario Varga.

Kot lahko razberemo iz njegovega zapisa, potreba po gledališki obravnavi vloge igralca izvira iz eksistencialne pozicije igralca, ki je vselej razpet med fikcijo odra, številnih vlog, ki jih mora prepričljivo podati, in realnosti onkraj njega. Varga problem »lažnosti« igralčeve pozicije raziskuje skozi svoj lastni primer. »Igralec, ki ga najbolje poznam, sem jaz sam. Odločil sem se, da bom ustvaril predstavo o svojem življenju v gledališču. O zakulisju svojega življenja v gledališču,« še pojasnjuje. Tako v predstavi spregovori tudi o krizi srednjih let. Kot je povedal na tiskovni konferenci, je star 52 let, v SMG je že 25 let, zato se mu je zdelo zanimivo, da potegne črto in se ozre nazaj na to, kar je naredil.

Če je predstava po eni strani nastala iz notranje nuje, pa po drugi strani odgovarja tudi na vprašanja, ki se o igralskem poklicu pojavljajo v občinstvu in v širši javnosti. Ljudje ga namreč pogosto sprašujejo o zakulisju gledališča in njegovih vlog; kako se igralec lahko nauči toliko teksta, kako se sooča s tremo, kako ta poklic vpliva na njegovo zasebnost.

Odgovore na mnoga od teh vprašanj Varga poda v predstavi, ki jo je režirala hrvaška režiserka in koreografinja Natalija Manojlović. Na tiskovni konferenci je povedala, da jo je vedno navduševal kolektivni duh v SMG. In ker gre pri Zakulisju prvakov za monodramo, jo je to napeljalo k ideji za videoprojekcijo v ozadju. Ta v predstavi prevzame vlogo scenografije in vlogo Vargovih soigralcev, poleg tega pa daje vpogled v igralčeve misli. Za ta filmski del je poskrbel režiser Vinci Vogue Anžlovar. Kot je dejal, je v gledališču že ves čas pogrešal tisti magični del − veliki plan in emocijo. V predstavi mu tako veliki plan, projiciran na steno, pomaga povedati več kot igralec v živo.