Tiskane izdaje
Otvoritvena predstava letošnjega festivala Exodos, ki bo na sporedu 19. aprila, se imenuje Zibka. Nastala je v koprodukciji med državami srednje in vzhodne Evrope (C-CEEC) in Kitajsko. Povezovanje med zelo raznolikimi umetniškimi prostori je rdeča nit festivala, v ospredju pa je bilo tudi na današnji tiskovni konferenci pred začetkom festivala.
Tan Hao iz pekinške plesne akademije je mojster klasičnega kitajskega plesa. Na tiskovni konferenci je poudaril, da je bilo sodelovanje s slovenskimi partnerji: vodjo Exodosa in producentko Natašo Zavolovšek in koreografom ter plesalcem Gregorjem Luštkom odlično. Ključno razliko v pristopih dveh kultur vidi v tem, da se na Kitajskem učijo celovitih tehnik, medtem ko je za evropski pristop značilna izmenjava idej.
Gregor Luštek pa obe tradiciji vidi predvsem v kontekstu njune zgodovine: za razliko od Zahoda, ki ga je zaznamovala vrsta velikih zgodovinskih pretresov in sprememb v relativno kratkem času, na Kitajskem čas in časovnost doživljajo drugače, v (več)tisočletnih periodah – to drugačno doživljanje časa pa odseva v »stabilnosti njihove miselnosti«, je dejal Luštek.
Razlika med obema kulturama je vidna tudi v razumevanju koncepta svobode: če je za plesalca z Zahoda improvizacija način, kako se svobodno izrazi, kitajski plesalci svobodo začutijo, ko imajo natančno začrtane koreografske okvire, pravi Luštek.
Skupno delo s Haom je Luštka privedlo predvsem do spoznanja, da si kljub vsemu delijo isti temelj. Slovenski koreograf je po zaslugi izkušnje s kitajskim plesalcem v samem procesu ugledal bistvo umetniškega povezovanja. Kitajska miselnost po njegovih besedah zaznamuje ideja, da nikoli ne ujameš ničesar, da vselej samo loviš. K temu je dodal, da so tovrstni stiki s tujino ključni in pomagajo k odpravljanju stereotipov. »Pojdi drugam in spoznal boš, kdo si,« bi lahko povzeli Luštkovo izkustvo.
Predstava Zibka je po njegovem zanimiva zato, ker ima sicer jasno postavljeno strukturo, a je obenem odprta za improvizacijo. »Predstava je igrišče,« je dejal Luštek in zanimivo bo videti, kako se bodo plesalci na njem igrali.
Exodos nekoč in danes
Nataša Zavolovšek, ki Exodosu načeluje od leta 2000, pravi, da je festival zanjo živa tvorba, ki se vseskozi spreminja. V začetkih je temeljil na konceptu, ko so izbrani umetniki-kuratorji (Dragan Živadinov, Janez Janša, Bojan Jablanovec ali eminentni tuji, kot je Jan Fabre) program oblikovali po svojem izboru. Tedaj je imel festival precej večji proračun in je bil s svojo programsko zasnovo pomemben tudi v mednarodnem prostoru.
Koncept iz tistega obdobja je bil izviren, saj sicer na sorodnih festivalih v Evropi vseskozi krožijo ista imena in iste predstave. Ko so drugi slovenski festivali in producenti začeli vabiti velika imena sodobnega plesa in ko se je Exodosu vztrajno nižal proračun, se je koncept festivala preoblikoval. Danes tako poskuša predvsem ustvariti prostor, ki razširja obzorja in kjer so na ogled dogodki, ki jih sicer pri nas ni mogoče videti.
Exodos se tako že vrsto let osredotoča na mednarodne koprodukcije, sodelovanje z zelo različnimi umetniki iz različnih držav – letos, denimo, poleg Kitajske, še iz Balkana, Palestine, različnih afriških držav, kot sta Burkina Faso in Kamerun.
Luštek je na tiskovni konferenci poudaril, da tovrstna sodelovanja samo spodbuja. Delal je, denimo, tudi na predstavi Pogovoriva se o seksu (drugi del), ki bo na ogled na predvečer začetka festivala. V njej sodelujeta Palestinec Ahmed Tobasi in južnoafriška umetnica Chuma Sopoptela. Pri tej predstavi, ki tematizira, kako versko in kulturno okolje oblikujeta naše razmerje do spolnosti, je bilo zanimivo, kako se med različnimi sodelujočimi razlikujejo pogledi na telesnost in seksualnost.
Povezovanje z raznolikimi mednarodnimi akterji, ki pripadajo tako različnim tradicijam, bo tudi predmet okrogle mize na festivalu. Jubilejno edicijo Eksodosa pa bodo počastili z javno razpravo, ki jo bo vodila Jedrt Jež Furlan.
