Rok Vilčnik - rokgre: O kostumih brez karakterja

Dobitnik Grumove nagrade za najboljše dramsko besedilo – Hotel je napisati gledališko igro, ki bi jo lahko igrali tudi slabi igralci.

pon, 11.04.2016, 13:00
LJUDSKI DEMOKRATIČNI CIRKUS SAKEŠVILI
Nagrajeno besedilo Roka Vilčnika­ - rokgreja vsebinsko in slogovno vleče jasne vzporednice z bogato­ dediščino slovenske drame absurda, predvsem tiste njene bolj ludistične variante, kamor brez dvoma sodijo dramske pisave Milana Jesiha, Emila Filipčiča, Dušana Jovanovića, tudi Matjaža Zupančiča.
Gre za iskrivo, provokativno, polno vsebinskih obratov, besednih iger in tankočutno stkanih ter poantiranih prizorov gosto dramsko tkivo, ki ves čas teži k poigravanju z gledalčevo oziroma bralčevo recepcijo. Junaki mu ne pustijo dihati, ritem dogajanja je visok, jezik optimalno zgoščen, zelo gledališko »fotogeničen«, situacije prav tako kratke, dramaturgija pisanja spominja na sitcome, čeprav je seveda bistveno več kot zgolj to. 
Bralec oziroma gledalec ves čas »tava« med štirimi glavnimi junaki (in še nekom), ki pa so glavni zgolj zato, ker imajo vsi isto ime – Sakešvili. V bistvu gre, kot pravi rokgre, bolj kot za polnokrvne dramske junake za »kostume brez karakterja«, ki jih je treba šele napolniti, da postanejo meseni, pa čeprav so tudi takrat še vedno brez – karakterja. Skupaj z imenom junakov – Sakešvili, ki še kako spominja na nekdanjega korumpiranega gruzijskega predsednika, ravno ta izpraznjenost, votlost, celo ničnost figur, še kako aktualno in neposredno spregovarja o današnjem družbenem stanju. Pa čeprav gre za dramske postopke oziroma pisanje, ki ne teži k aktualizmu ali neposrednemu vzpostavljanju vsebinskih vzporednic z današnjim časom.

V soboto je bila na sklepni slovesnosti Tedna slovenske drame­ podeljena prestižna Grumova nagrada. Že tretjič je šla v roke Roka Vilčnika - rok­greja. Prvič jo je dobil leta 2000 za besedilo To, osem let kasneje­ za Smeti na luni, tokrat pa za Ljudski demokratični cirkus Sakešvili. Gre za komedijo, ki izdatno črpa iz žlahtne tradicije slovenske drame absurda, se poigrava z bralčevo recepcijo, vodijo pa jo štirje protagonisti, ki nenehno menjajo identiteto, ime vseh pa ostaja enako – Sakešvili.

Da razčistiva takoj na začetku. Kdo je rokgre? Tekstopisec, pesnik, romanopisec, scenarist, režiser ... mogoče dramatik?

rokgre je nekdo, ki si je med različnimi orodji za imitacijo sveta izbral dialog. Zadnje čase me najbolj okupira dialog med besedo in praznino okoli nje. Med izrečenim izrečeno neizrečeno.

Ne glede na to, v primeru vaše ­literarne produkcije je mogoče govoriti o skorajda 'patološki' obliki skribomanije. Kako jo nenehno provocirate? Ali imate srečo, da se ji zgolj prepuščate?

Srečo. Postavim se v tok in proizvajam. Strah me je kaj dosti govoriti o tem, da se ne neha.

Sicer se mi zdi, da ne delam veliko.­ Mogoče dve, tri ure na dan. Brez nedelj. Je pa res, da sem v službi­ 24 ur na dan. Tak poklic pač.

Na eni strani kompleksnost ­dramske situacije, na drugi zgoščenost poezije, ki jo pišete, na tretji romaneskna struktura pa izrazita komunikativnost scenarijev ... Kaj vam je bližje?

Začuda trenutno romanopisje. Do zdaj mi je najbolj ležala dramatika. Mogoče zato, ker bo vsak čas izšel roman, ki sem ga delal nekaj let. Popolnoma novo doživetje. Prvič v življenju sem mazohistično potonil v filigransko loščenje črk. Dramatika nastaja hitreje.

Vsaj o scenarijih je mogoče trditi, da jih pišete po naročilu. Je 'dead line' vaš prijatelj?

Uživam, ko pišem karkoli domišljijskega, in če zamujam, ogrozim to zadovoljstvo. Kot da bi moral na hitro pojesti kaj slastnega ali poslušati veliko ploščo na 45 obratov.

Besedilo Ljudski demokratični cirkus Sakešvili je že tretje vaše nagrajeno besedilo na Tednu slovenske drame. Če si to želite ali ne, uvrščate se med redke izbrance z več nagradami. Teh pa je zelo malo. Tudi glede na staž, pišete že dobri dve desetletji, je verjetno mogoče govoriti o zrelem ustvarjalnem obdobju?

Zdi se mi, da sta kritika in stroka postali prizanesljivejši do mojega dela. Gotovo pa sem se v tem času tudi izboljšal.

Besedilo je izvrstno spisana komedija, polna presenetljivih obratov, koketira z različnimi dramskimi stili, od absurda, ludizma, situacijske komike, tudi bulvarke ... kot celota deluje kompaktno in homogeno, istočasno zelo spontano ... Imate občutek, da to delo kakorkoli odstopa od vašega siceršnjega pisanja?

Trudim se ogrniti vsebino v najprimernejšo žanrsko formo. Najbrž izstopa, ker nimam še nobene ­tovrstne drame.

Od kod inspiracija za Sakešvilije, pravzaprav ideja za multipliciranje dramskih figur, ki so hkrati odličen nastavek za razvoj komičnih situacij?

Hotel sem napisati gledališko igro, ki bi jo lahko igrali tudi slabi ­igralci.

Kdo je pravzaprav sodobni Sakešvili? Ime je seveda izpeljanka iz priimka nekdanjega gruzijskega predsednika, danes ukrajinskega politika Mihaila Saakašvilija.

Sodoben Sakešvili je postavka v statistiki. Enota gledanosti.

Situacije so kratke, jedrnate, odlično poantirane. Kakšen vpliv ima pri tem pisanje za serije? Kako se stvari oziroma različne oblike prepletajo?

Najbrž se pozna vsakodnevni trening. Pri serijah morajo biti dialogi­ točno taki, ja – kratki, jedrnati, poantirani. Še posebej, če so to ­humoristične serije.

Ključne so didaskalije, saj so integralni del besedila, ki ga je praktično nemogoče obiti.

Tega ne bi mogel trditi. Režiserji so z vsemi žavbami namazani. Kaj šele, ko jim postane dolgčas.

Osebe so tipizirane, ni mogoče govoriti o karakterjih, zdi se, kot bi bile tudi 'skopipejstane'.­ Težavna­ naloga za vse, ki bodo poskušali uprizoriti igro. ­Namenoma?

Lik Sakešvilija je kostum brez ­karakterja. V tem vidim velik ­izziv.

Zanimivo je, kako lahko poimenovanje bistveno spremeni stvari. Kakšno usodno moč imajo (enako) ime, beseda, poimenovanje ...

Ves svet je sestavljen iz logotipov. Ti niso vezani samo na vid, kajti tudi slep človek jih prepozna. Vse ves čas izrabljamo, da bi očarjevali. Druge in sebe. Štiriindvajset ur na dan vlečemo svoje cize in kaj prodajamo. 'Poišči svojo svetlobo', učijo guruji duhovnosti. Sakešvilijem pa ni treba iskati. To jim zavidam. Pri njih je njihov veliki predsednik Sakešvili sonce, edina ljubezen, ki je dovoljena, je ljubezen do njega.

Ne glede na različne dramske žanre, v katerih ustvarjate, sta dva elementa prisotna praktično­ ves čas. Praviloma so junaki tako imenovani mali ljudje, brez prave življenjske perspektive, a se kljub bolj ali manj neugodnim situacijam, v katerih se znajdejo, spopadajo s svetom s humorjem. Zakaj dajete prednost ­komičnemu?

Ni večjega, kot so 'mali' ljudje! Le kakšni so v moderni dramatiki 'veliki' ljudje? Politiki, znanstveniki, športniki, zvezdniki, trgovski potniki? Najbrž je demokracija ubila tragedijo. Zdaj imamo drame. Odkar imamo vsi možnost priti do žezla.

Nikoli ni nihče brez življenjske perspektive. Še Sakešviliji jo imajo, čeprav je v njihovi državi lastna volja prepovedana.

Komedija torej kot oblika reševanja lastnega življenja in hkrati učinkovit prikaz njegove ­absurdnosti?

Bolj kot absurdnost življenja me navdušenje njegova neizmerna nepredvidljivost. Ta rojeva samoironijo. Ki pa je itak že humor.

Če se vrneva v Cirkus. Sakešviliji torej vladajo svetu. So to morda samo zamaskirani Stremecki,­ ki pa so pod kožo vseeno ­Sakešviliji ...?

Sakešviliji pokažejo, da nihče ne more vladati svetu. Razen narave. Ta je edini pravi dosmrtni predsednik. Vse drugo so samo logotipi, ki služijo namenu. Kot črte na ­zebri.

Je bil že kdo od umetniških vodij pri vas in se je pogajal za uprizoritev Sakešvilijev?

Ja.

Uspešno?

Tudi.

Prijavi sovražni govor