Tiskane izdaje
O enem pripovedno najradikalnejših modernih romanov svetovne literature Ulikses (1922) je njegov avtor James Joyce izjavil, kako je vanj vtkal toliko ugank, da bo roman še stoletja zaposloval profesorje, ki se bodo prepirali o tem, kaj je pisatelj dejansko mislil. Lev Nikolajevič Tolstoj o svoji romaneskni epopeji Vojna in mir ni menil nič takega.
Tolstoj ni bil samo prepričan, da Vojna in mir ni roman, ampak o tem monumentalnem delu po svojem duhovnem preobratu konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let 19. stoletja, ko je svet zagledal z novimi očmi, očmi kristjana, sploh ni imel posebno dobrega mnenja. Za svoj resnično prvi roman je razglasil Ano Karenino, torej delo, ki je časovno sledilo Vojni in miru. Povedano drugače: Tolstoj je v jeseni življenja izgubil zanimanje za tako rekoč vse, kar predstavlja Vojna in mir, roman, o katerem je bilo do danes napisanih nepregledno število knjig in razprav.
Slab začetek?
Če je Ano Karenino začel z enim najpopularnejših otvoritvenih stavkov velikih literarnih del o razliki med srečnimi in nesrečnimi družinami, velja po mnenju nekaterih literarnih zgodovinarjev prvi stavek Vojne in miru za enega najmanj atraktivnih, če ne celo slabih vstopov v roman. Drži, da ga mora francoščine nevešč bralec v prevodu prebrati v opombi na dnu strani, a kritika je le malce pretirana. Z njim namreč Tolstoj bralcu elegantno odpre vrata v salon dvorne dame Ane Pavlovne, kjer se nekega junijskega večera leta 1805 zbere pisana druščina peterburške visoke družbe.
Položi ga v usta gostiteljici, ki s tem stavkom sprejme svojega prvega gosta, kneza Vasilija Kuragina, oštevajoč ga, naj ne upravičuje Napoleonovega barbarstva, spopada, s katerim vse bolj grozi tudi ruskemu imperiju. Na naslednjih nekaj deset straneh Tolstoj mojstrsko postavi pred bralca kar nekaj glavnih oseb romana, salon Ane Pavlovne pa se izkaže za eno glavnih peterburških prizorišč romana.
V delu nastopa več kot petsto likov, med osrednje akterje pa sodi dvajset do petindvajset likov. Večinoma pripadajo petim med sabo prepletenim družinam: Bezuhov, Bolkonski, Rostov, Kuragin in Drubecki. Poleg njih srečamo v romanu zgodovinsko resnične osebe, kot sta Napoleon in ruski general Kutuzov, a tudi veliko drugih likov sloni na resničnih osebah, naj gre za pisateljeve stare starše ali njihove prijatelje. Tolstoj namreč opisuje obdobje, od katerega je bil v času pisanja romana (1864–1869) oddaljen šest desetletij, a kot je dobro znano, je govoril z mnogimi, ki so doživeli ta čas. Prav tako je prebiral njihova pisma in drugo korespondenco, bral zgodovinska dela, spomine, takratni tisk, literarna dela, proučeval arhive ipd. Opiral se je tudi na lastne izkušnje iz krimske vojne. Po resničnih osebah naj bi tako poustvaril več kot 150 oseb.
Družinska kronika,
(Konkretna) zgodovina in intimna življenja so prepleteni s številnimi nitmi, poudarek je tako na zgodovinskih in družbenih okoliščinah kot na duševnem in duhovnem stanju ter spremembah protagonistov. Ti v večini pripadajo aristokratskemu, takrat najbolj izobraženemu družbenemu sloju, iz katerega so pozneje vzniknili dekabristi, plemiški revolucionarji, ki so decembra leta 1825 zaradi svojega nasprotovanja tlačanstvu in zavzemanja za vpeljavo ustavne monarhije poskusili vreči cesarsko vlado, a bili zajeti in po večini obsojeni na smrt.
Tolstoj je sprva hotel napisati roman prav o fenomenu dekabristov. Tisti med njimi, ki so bili obsojeni na izgnanstvo, so se namreč po smrti carja Nikolaja I. in počasni liberalizaciji družbe sredi 19. stoletja vrnili iz izgnanstva, potem pa sta ga bolj pritegnila vivisekcija in portret družbe, iz katere so se dekabristi sploh lahko izoblikovali.
Zgodovino poganjajo množice
Tolstoj je v romanu pokazal za tisti čas nenavadno razumevanje zgodovine. Vzrokov za zgodovinsko dogajanje ni videl v dejanjih posameznih velikih zgodovinskih osebnosti, kot sta v romanu denimo Napoleon in Kutuzov, ampak v množici. Ta je po Tolstojevem mnenju usmerjala potek zgodovine, pri čemer v tem poteku ni videl ničesar racionalnega ali predvidljivega. Napoleon in Kutuzov sta zanj le drobca v ogromni razsežnosti veletoka zgodovine, v katerega se zlivajo številne usode navadnih ljudi ter množica dogodkov in dejanj, ki zaznamuje njihova življenja. Te dogodke in dejanja Tolstoj presoja skozi etična in vse bolj tudi moralistična očala, izmeri jih torej z utežmi resnice in laži, požrtvovalnosti in sebičnosti, poštenosti in nepoštenosti itn.
S tem stopijo v ospredje njegovega pisanja tudi pozneje tipično tolstojanski liki, ki postanejo izraziti nosilci moralnega očiščenja, pa tudi etični problemi, ki se vse bolj izpisujejo kot središčna tema romana. Zato najbrž ni nenavadno, da se kot eno najpomembnejših vprašanj v romanu pokaže vprašanje oblasti na eni strani in osebne svobode na drugi. Natanko zaradi tega vprašanja, ki zajame tipičnega duha tistega časa, je za mnoge roman še danes aktualen.
Vojna in mir velja za eno najobsežnejših literarnih besedil, ki mu današnji čas, v katerem že branje navadnega časopisnega članka velja za naporno, ni naklonjen. Standardna ruska izdaja romana je razdeljena na štiri knjige, epilog pa na dva dela. Devet dosedanjih slovenskih integralnih izdaj oziroma ponatisov v prevodu Vladimirja Levstika, od prve leta 1932 do zadnje leta 1987, obsega od dve do pet knjig in od 1340 do 1873 strani, seveda odvisno od formata. Za »udobno« branje je morda najprimernejša izdaja v zbirki Sto romanov, ki vsebuje pet knjig in obsežno spremno študijo Vere Brnčič. Ta obseg morda postane relativen, če obenj postavimo, denimo, cikel romanov Marcela Prousta Iskanje izgubljenega časa, ki ima več kot dvakratni obseg Vojne in miru. A Tolstoj je zapustil tudi pet tisoč strani rokopisa z različnimi načrti in različicami, ki še danes zaposlujejo raziskovalce in interprete njegovega dela. Kako torej tako kompleksno besedilo sploh postaviti na oder?
Fragmenti vojne,
V pogovoru za Sobotno prilogo je Purcărete priznal, da je to »tako zajeten in kompleksen roman, da ga ni mogoče v celoti povzeti«. Njegov namen tako ni bil narediti »nekakšno obnovo knjige, za dijake, na primer, da jim potem ne bi bilo treba prebrati knjige«. To je avtonomna predstava, navdihnjena z lekcijami, ki jih ponuja roman. Ker »poteka na način in v dimenzijah, ki so v nasprotju z logiko odra«, je režiser postavil na oder »samo fragmente, situacije«. Predstava, v kateri se bo pojavil tudi lik pripovedovalca Tolstoja, tako ni, kot je poudaril režiser, adaptacija romana, prav tako to ne bo uprizoritev veličastne zgodovinske kulise, ki jo ponuja, ampak uprizoritev, ki bo iz te literarne veličine vzela posamezne drobce.
Purcărete, znan po uprizoritvah Ajshila, Sofokleja, Evripida, Plavta, Seneke, Boccaccia, Molièra, Goldonija, Goetheja, Giraudouxa, Sartra ..., ves čas pa tudi Shakespeara, velja za režiserja podob. Predvsem pa za režiserja, ki samega sebe – to v času postdramskega gledališča morda le ni samoumevno – dojema kot osrednjega snovalca predstave. Vizualni, verbalni in zvočni elementi, ki na koncu predstavljajo sklenjeno celoto, se precedijo skozi eno, njegovo oko. Ali kot je dejal v nekem intervjuju: »Zgodba, ki jo vidimo na odru, ni tista, ki jo pripovedujejo besede, ampak tista, ki jo vidimo onstran besed: v odnosu, konfliktu med besedami, podobo, zvokom, situacijo, prelomom, ki obstaja med temi elementi.«
V tem smislu je roman Vojna in mir gotovo zelo bogat vir, za sintezo »onstran besed« pa ob Purcăreteju kot nekakšna Sin in Sveti duh sedita scenograf, kostumograf in oblikovalec luči Dragoș Buhagiar ter skladatelj Vasile Șirli, s katerima potuje po svetovnih odrih, se ves čas srečuje z novimi gledališkimi ekipami in jih kdaj tudi sname s tečajev.
Vojna in mir : Iliada
Za krstno uprizoritev Vojne in miru so združile moči tri osrednje produkcijske hiše: ljubljanska Drama, Mestno gledališče ljubljansko in Cankarjev dom. To je po uprizoritvi Homerjevega epa Iliada v režiji Jerneja Lorencija januarja 2015 že drugo sodelovanje vseh treh v zadnjih dveh letih. Iliado so za oder priredili režiser, Matic Starina in Eva Mahkovic.
V predstavi bo nastopilo petindvajset igralcev, od tega enajst igralk. Odigrali bodo več kot petdeset likov. Iliado je Lorenci ustvaril z dvanajstimi igralci (in liki), med njimi so bile štiri igralke. V obeh uprizoritvah smo oziroma bomo videli Jureta Henigmana, Aljaža Jovanovića, Marka Mandića, Mateja Puca, Janeza Škofa in Jerneja Šugmana ter igralko Jette Ostan Vejrup. Z režiserjem sodelujeta njegova stalna sodelavca – scenograf, kostumograf in oblikovalec luči Dragoș Buhagiar ter skladatelj Vasile Șirli. Scenograf Iliade je bil Branko Hojnik, kostumografinja Belinda Radulović, skladatelj pa Branko Rožman.
Prevajalka dramatizacije Tolstojevega romana je bila z uporabo prevoda Vladimirja Levstika Jana Pavlič, Iliada je bila dramatizirana na podlagi prevoda Antona Sovreta. Dramaturginja obeh uprizoritev je Eva Mahkovic, koreografka Vojne in miru je Nataša Berce, Iliade je bil Gregor Luštek.
Dramatizacijo romana sestavljata dva dela, ki bosta uprizoritvi, kot je bilo tudi pri Iliadi, prinesla odmor. Z nocojšnjo predpremiero in jutrišnjo premiero za zdaj napovedujejo dvajset ponovitev. Iliada je imela na koncu 49 ponovitev ter skupaj 48.299 gledalcev.
Uprizoritev Vojne in miru je sicer osrednji dogodek festivala Tolstoj, iskalec resnice, ki so ga letos zasnovali v Cankarjevem domu.
