Tiskane izdaje
Če je nekdaj veljalo, da je adaptirati roman za gledališko uprizoritev podoben problem kot transformirati sliko v kip, so ti zadržki že dolgo odveč. Tovrstne priredbe so običajne že od viktorijanskih časov, v posameznih obdobjih so skoraj izginile z repertoarjev, zdaj so spet zelo popularne.
Seveda so adaptacije zelo različne, izpeljave segajo od verističnih in stiliziranih rekonstrukcij do ohlapno referenčnih priredb, neredko je roman zgolj izhodiščna predloga za avtonomno režisersko vizijo, v kateri je težko razbrati celo osnovne konture izvirnika. Če so bila nekdaj najbolj priljubljena velika imena, se zdaj hitro na odru znajdejo aktualna dela manj znanih avtorjev, in to ne zgolj romani, temveč tudi novele in kratke zgodbe. Tudi v programski shemi prihodnje sezone bo v produkciji slovenskih gledališč kar nekaj adaptacij leposlovnih del, z redkimi izjemami pa se umetniški vodje in režiserji še vedno najraje odločajo za preverjena dela literarnih klasikov.
V ljubljanski Drami bomo v prihodnji sezoni videli uprizoritev Čarobne gore Thomasa Manna, Grad Franza Kafke in Jugoslavijo, mojo deželo Gorana Vojnovića. Dramatizacijo Čarobne gore so zaupali Katarini Pejović, renomirani pisateljici, dramaturginji in intermedijski umetnici, ki glede na številne realizirane projekte nedvomno odlično pozna zakonitosti odra oziroma učinkovitega prenosa določenega dela iz enega v drugi medij.
Zgodbo o mladem inženirju Hansu Castorpu, ki pride v mondeno višinsko zdravilišče za štirinajst dni obiskat bolnega bratranca, a tam še sam zboli in ostane kar sedem let, ki je označena kot ironizacija oziroma kar parodizacija bildungsromana, obenem pa vsebuje »poezijo in magičnost poslednjih skrivnosti fizisa, duše in srca«, bo režirala Mateja Koležnik.
Kafkov Grad
Težko ga je dojeti celovito, še težje prevesti v drug medij, to pa bo poskušal narediti Goran Ferčec, uveljavljeni hrvaški dramatik, dramaturg in romanopisec. S Kico je že sodeloval, na slovenskih odrih smo nazadnje videli njun uspešni projekt lani v mariborski Drami z uprizoritvijo Mojstra in Margarete Mihaila Bulgakova.
Roman Jugoslavija, moja dežela je dovolj znan, pisatelj je zanj lani prejel nagrado kresnik. Vojnović je za odrsko uprizoritev, ki jo bo režiral Ivica Buljan, sam pripravil dramatizacijo. Oder naj bi bil primerno prizorišče za predstavitev dveh podob Balkana – »ene, ki je zapisana v otroškem spominu, in druge, ki se razprostira pred nezaslepljenimi očmi odraslega človeka«, sicer pa je to pravzaprav edini aktualni roman ter obenem edini roman slovenskega avtorja, ki bo letos uprizorjen na slovenskih odrih.
Drakula v SNG Maribor
Kultno delo Brama Stokerja Drakula so uvrstili na repertoar v SNG Maribor. Ob številnih filmskih je ta »gotski« roman doživel tudi številne gledališke uprizoritve, v Londonu so ga prvič postavili na oder že leta 1924. Zgodba, ki nastaja v imaginarno-dokumentarističnem svetu med zavestjo in podzavestjo, odpira vrata v skrivnostno privlačen svet onstranstva in je bližnjica do večne mladosti oziroma rajske večnosti, »smrtnike obuja s krvavo ambrozijo in odpira vrata v uresničenje vseh prikritih fantazem, nečimrnosti, obsesivnosti, želja in ljubezni«. Vendar vse ne bo tako smrtno resno, projekt je napovedan kot komična grozljivka, vsekakor pa bo to zanimiva predstava, saj jo bo režiral slavni Paolo Magelli.
Še precej bolj zabavna bo verjetno priredba Gulliverjevih potovanj Jonathana Swifta, ki je napovedana kot komično-fantazijska pustolovščina za otroke. Gulliverjeve dogodivščine v svetu liliputancev, velikanov, raztresenih znanstvenikov in nazadnje v idiličnem kraljestvu modrih konj, bo v Mariboru uprizoril Matjaž Farič, kar verjetno pomeni, da bo na odru vsaj toliko plesa kot drame.
V Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL) bodo v prihodnji sezoni pripravili spektakel Veliki Gatsby, lansko veliko filmsko uspešnico, precej manj slavna pa je uprizoritev iz leta 2012, ki so jo postavili na oder v New Yorku, čeprav velja za eno najbolj uspešnih dramatizacij tega najboljšega romana ameriškega pisatelja Francisa Scotta Fitzgeralda.
V primerjavi z newyorško verzijo ljubljanska zagotovo ne bo trajala kar osem ur, sugestivne zgodbe o nesojeni ljubezni na ozadju prikaza ameriške družbe v vročičnih dvajsetih letih preteklega stoletja, ki so po gospodarskem razcvetu prinesla boleč propad velikega ameriškega sna, se bo režijsko lotil Ivica Buljan, ki je tudi avtor dramatizacije.
Dramatizacija je že pripravljena tudi za uprizoritev Švejka Jaroslava Haška. V MGL so se odločili za priredbo irskega dramatika Colina Teevana, ki spretno in spoštljivo zajema iz snovi romana. Osrednja satirična ost romana je naperjena proti vojni, a Hašek se bolj kot z bojevanjem ukvarja z ustrojem vojaškega kolosa, z njegovo zapleteno organizacijo, sistemom ukazovanja, nesmiselnimi postopki in avtoritetami, ki smešnim nesmislom navkljub zahtevajo brezpogojno poslušnost.
Švejk, nekakšen češki Don Kihot, je iskren, naiven, vljuden, pohleven in optimističen vojak, ki prostodušno izvršuje vse, kar mu nalagajo nadrejeni. Obenem je še veliko več, njegov lik je prestopil okvire galicijske fronte in prerasel v humorno ganljivi simbol vsega človeškega, njegove dogodivščine so univerzalna zgodba malega človeka v spopadu, uprizoritev, ki bo nastala v koprodukciji s koprskim gledališčem, pa bo režiral Jaka Ivanc.
Ivica Buljan se bo v prihodnji sezoni lotil še enega velikega romana, Grobnice za Borisa Davidoviča Danila Kiša. Gre za projekt Mini teatra in obenem mednarodno koprodukcijo, ki bo doživela premiero na italijanskem festivalu Mittelfest.
Režiser poudarja, da je ukvarjanje z delom Danila Kiša »etični imperativ za umetnika, ki razmišlja o politični stvarnosti južnoslovanskih prostorov – za starejše generacije je opomnik o odnosih moči med državljanom/posameznikom/umetnikom in državo, za mlajše generacije pa je Grobnica za Borisa Davidoviča etični in estetski manifest, ki je v teh prostorih brez primere«.
Lakota v Mini teatru
Lakota Knuta Hamsuna je drugi veliki roman, ki se ga bodo lotili v Mini teatru. Tudi to delo je doživelo že dve filmski uprizoritvi in številne gledališke, romana, v katerem je obenem čutiti vpliv naturalizma in zavračanje realistične tradicije, pa se bo lotil režiser Janez Pipan.
Hamsun, ki je delo označil kot serijo analiz človekovega telesa, uma in srca, je v Lakoti jasno izrazil odpor do sodobne urbane civilizacije, njegovo delo, ki se izmika jasni kategorizaciji in giblje med neoromantiko in novim realizmom, pa velja za enega najbolj vplivnih opusov v sodobni literaturi.
Kot satirična ganljivka je opisan projekt Gospa Bovary v SNG Nova Gorica, ki ga bo režirala Julija Rošina. Avtor priredbe Nebojša Pop Tasič se bo verjetno le ohlapno naslonil na motive romana Gustava Flauberta, po njegovih besedah se situacije, ljudje in njihovi odzivi skozi zgodovino zelo malo spreminjajo.
Človek se noče spremeniti, prevzgojiti, postati boljši, vendar Flaubert ni pisal zato, ker bi hotel spremeniti svet, temveč ker je hotel biti iskren. Človeška nemoč in omejenost sta se mu zdeli hkrati žalostni in smešni, njegovo gledanje in čutenje sveta je mešanica satire in ganjenosti, torej satirične ganjenosti nad človekom.
