Sindikalni ravs na Goriškem

V SNG Nova Gorica se je kolektiv razdelil v dva tabora z različnimi stališči do vodenja zavoda.

čet, 10.03.2016, 10:08

Neda R. Bric: Ne želi si obsednega stanja

Za vami je trnova pot vedejevstva­ v SNG Nova Gorica. Ste kot ­Novogoričanka to pričakovali?

Zavedala sem se, da prihajam v dolgoletno zgodovino napornih, zapletenih odnosov. Zato odločitev ni bila lahka, vendar sem prav zato upala, da mi bo uspelo zgladiti napetosti, saj tako ali drugače poznam in cenim vsakega posameznika v tem gledališču. Kot režiserka sem vedno imela podporo, tako v ansamblu kot v tehniki. Vendar so se z mojim spremenjenim­ statusom očitno spremenili tudi odnosi do mene. Direktorji pri nas ne izbirajo sodelavcev, pač pa se pridružijo ekipi, ki je stalno zaposlena v hiši. Nekateri so se z enako zagnanostjo kot jaz pridružili moji viziji in načrtom, za druge je bil tempo najbrž prehiter, spremembe prevelike in za nekatere nezaželene.

Po letu in pol so rezultati vidni in govorijo sami zase: dvig števila abonmajev, nagrade predstavam in posameznim igralcem, gostovanja po Sloveniji in tujini, sodelovanja s sosednjo Gorico, koprodukcije s slovenskimi in tujimi gledališči ... Tega nikakor ne gre pripisati zgolj meni, pač pa so to male skupne zmage, ki smo jih dosegli s predanimi sodelavci, s pomočnico ­Martino Mrhar na čelu. Ona je že dolgo pred mojim prihodom naredila­ vse, kar je bilo v njeni moči, za ublažitev notranjih trenj in sestavljala visokokakovosten repertoar.

Že preden ste prišli, so v teatru zbirali podpise proti, češ da ne ustrezate razpisnim pogojem.

Žalosti me predvsem neznosna lahkost izrekanja obtožb in še bolj agresivna komunikacija in pranje umazanega perila v javnosti, kar ne povzroča škode zgolj meni, ampak predvsem gledališču in vsem, ki v njem delamo. Zato se nočem pridružiti obtoževanju, saj ne verjamem, da se sila izpodbija s silo, napad z napadom.

Imate še voljo za funkcijo, ki jo opravljate?

Moja volja je trdna, energije imam k sreči veliko in sposobnost obnavljanja po udarcih tudi. Vendar ne bom šla z glavo skozi zid, nočem na silo spreminjati ljudi in predvsem si ne želim, da se zaradi mene ali v mojem imenu povzroča obsedno stanje. Če se stvari ne bo dalo umiriti, se bom raje umaknila. Sicer pa bom to odločitev prepustila predvsem ministrstvu, ki navsezadnje odloča, kdo bo direktor.

Kaj se dogaja v novogoriškem­ gledališču, da se je z javnim­ ­pismom oglasil tamkajšnji sindikat? Nič posebnega. In predvsem nič takega, česar v kulturi še nismo doživeli. Novo na Goriškem je le to, da sta v isti hiši na dveh bregovih dva kulturna sindikata, Sviz in Glosa.

Radoš Bolčina, predsednik sindikata Glosa v gledališču, sicer pa igralski prvak, pojasnjuje, da znatno število zaposlenih ves čas vedejevstva Nede Rusjan Bric obupano prosi za pomoč. »Zadevo smo po skušali umiriti, kolikor se je le dalo. A ko člani in drugi delavci zahtevajo celo javno ukrepanje, jih ne smemo pustiti na cedilu. To bi bilo nevredno pravih borcev za delavske pravice.«

In kakšen boj bojujejo ti borci? Moti jih, da vršilka dolžnosti direktorice ne izpolnjuje razpisnih pogojev [pet let delovnih izkušenj na vodilnih delovnih mestih], da ni rešila delovnih pogojev v tehničnem sektorju, da neenako obravnava zaposlene, ne pozna organiziranosti in delovanja javnih zavodov, ne spoštuje sklepov sveta zavoda, ovira sindikalno delo. A »borci« v gledališču niso enotni, kolektiv je razdeljen. Vodstvo namreč podpira glavnina igralskega ansambla, ki je pred kratkim zapustila Gloso in ustanovila Sviz SNG NG. »Glosa ni zastopala naših interesov, bojimo se tudi, da je z javnim pismom škodovala ugledu naše gledališke hiše,« pravi igralec Peter Harl, ki poudarja, da določeni ljudje v hiši izrabljajo sindikalni boj. »Izkoriščajo najmanjše luknje v zakonu ter pritiskajo na vodstvo, igralce in druge delavce s širjenjem nevarnih ­neresnic.«

Skratka, sindikalni boj je razdelil zaposlene, bojuje se ena sindikalna linija proti drugi, retorika se zaostruje, več vprašanih iz hiše pa je za Delo zatrdilo, da je to pravzaprav napihovanje težav, in ne njihovo reševanje. Seveda pri tem ni nepomembno, da se je vse skupaj začelo malo pred tretjim razpisom za direktorja zavoda, ki je bil objav­ljen prejšnji petek.

Da se zadeve v Novi Gorici vlečejo dalj časa, vedo tudi na ministrstvu za kulturo, kjer pa zavračajo krivdo, da je na čelu zavoda že leto in pol vršilka dolžnosti. »Pristojnosti in odgovornosti so enake direktorjevim, omejitev ni,« pojasnjujejo.

Spomnimo: po odstopu Jožka Čuka z mesta direktorja SNG NG junija 2014 je ministrstvo z javnim razpisom iskalo novega direktorja, od petih prijavljenih niso izbrali nikogar, tedanji minister za kulturo pa je za vršilko dolžnosti imenoval igralko in režiserko Nedo Rusjan Bric, dolgoletno članico Slovenskega mladinskega gledališča. Razpis so že trikrat ponovili­ ter dvakrat potrdili vedejevski status Nedi Rusjan Bric, ker nihče izmed kandidatov ni pokazal ­direktorskih sposobnosti.

Moč sindikatov

V Sloveniji imamo dva kulturna sindikata. Sindikat kulture Glosa je bil ustanovljen leta 1994, Svizov kulturniški sindikat pa je reprezentativen za kulturo od leta 2001. Glosa je tako sindikat zaposlenih v kulturi v okviru ZSSS, v Svizu pa imajo kulturniki samostojno konferenco. O številu članstva so prvi skrivnostni (»Teh podatkov javno ne objavljamo, v zadnjem desetletju se je zmanjšalo za deset odstotkov, v zadnjih treh letih pa se spet povečuje.«), Sviz pa ima v kulturi več kot 850 članov. Kdo se torej odloči za kateri sindikat, je vprašanje, ki ima odgovor v tradiciji, posameznih prestopih, bistvene ločnice, tekmovalnosti, pa naj ne bi bilo.

Sindikalni boj obeh je usmerjen predvsem k uveljavljanju in varovanju delovnopravnih, socialnoekonomskih, poklicnih, umetniških in drugih skupnih interesov delavcev, a prav novogoriški primer vzbuja pomisleke: imenovanje direktorja je namreč v pristojnosti ustanovitelja, to pa je ministrstvo za kulturo. Mimogrede: leta 2004 je novogoriško gledališče dobilo status institucije nacionalnega ­pomena.

A sindikalnih akcij je bilo v kulturi že več. V začetku novega tisočletja je sindikat v ljubljanski Operi pripravil protestni shod proti direktorju Borutu Smrekarju in pri ministru dosegel odstavitev, na njegovo mesto pa je bil imenovan hišni predsednik sindikata Kristijan Ukmar. Pred kratkim so zakuhali javno polemiko sindikati­ v Slovenski filharmoniji, ki so direktorju Damjanu Damjanoviču zamerili žaljivo retoriko do zaposlenih in zahtevali opravičilo. Predstavniki sindikata v ljubljanski Drami so se pred leti uprli temu, da bi ministrica odstavila ravnatelja Iva Bana.

Osebni interesi?

Borut Smrekar ima ene bogatejših direktorskih izkušenj s sindikati, a tudi ostro mnenje. »So eden glavnih zaviralcev nujnih sprememb. Ščitijo namreč interese članstva, kar so v večini pripadniki kaste privilegirancev oziroma lastniki obstoječih delovnih mest. Ohranitev obstoječega stanja – Indije Koromandije, v kateri so interesi zaposlenih postavljeni pred poslanstvo zavodov – je torej njihov povsem logični interes.«

Smrekar tudi meni, da Glosa v dvajsetih letih, ko je bila na področju kulture vodilni sindikat, ni rešila najosnovnejših vprašanj, ki jih sicer vsebujejo evropske kolektivne pogodbe (vsaj na področju glasbe in uprizoritvenih umetnosti). Po njegovem so s tem omogočili Svizu prodor. Dobri poznavalec slovenskih kulturnih razmer Mitja Rotovnik meni, da nikoli ni dobro, če v javnih kulturnih zavodih močni posamezniki izkoriščajo sindikate za osebne interese. Še slabše je, če se v navzkrižnem ognju boja za osebne interese znajdeta Glosa in Sviz. »In dobimo, kar smo dobili v Novi Gorici: sindikalni ravs.«

Je pa res, da sindikalni boji v kulturnih hišah potekajo različno. Barbara Jaki vidi sindikat v Narodni galeriji ob usklajevanju in sprejemanju pomembnih aktov, Vladimir Rukavina iz Narodnega doma Maribor pa je zadovoljen, da nima interakcije z njimi. »To je znak, da so zaposleni zadovoljni.«

Prijavi sovražni govor